Foto: Getty
Wim Wenders - Estetska topografija izgubljenih poti
Irena Svetek 22. julij 2025
Če obstaja režiser, ki ga bolj zanima zemljevid kot cilj, je to Wim Wenders. Njegovi filmi so kinematografska kartografija spominov, krajev in hrepenenj. Pri Wendersu poti niso prehod med točko A in točko B, poti so same po sebi vsebina, zgodba, in nemalokrat tudi razmislek o tem, zakaj sploh kam hodimo. Wendersovi junaki redko kam pridejo, vsaj ne na način, ki bi zadovoljil klasično dramaturgijo. Philip Winter v Alice v mestih tava skozi Nemčijo in ZDA s fotoaparatom kot edino zanesljivo družbo, Travis v filmu Pariz, Texas potuje po puščavi, a se v resnici prebija skozi lastne notranje prepade in angel Damiel v Nebu nad Berlinom ne hodi, ampak lebdi, kot bi bil sam filmski trak, ki nežno zdrsne čez strehe, ulice in mimo misli.
Wendersove filme so pogosto opisovali kot vizualno poezijo, pa vendar v njegovih podobah zveni nekaj slikarskega, recimo Edward Hopper: osamljeni ljudje v anonimnih prostorih, ujeti v trenutku, ko gledajo proč od kamere, proti nečemu, kar ostaja zunaj našega vidnega polja.
Čeprav Hopper ni slikal Nemčije ali Teksasa, imajo Wendersovi kadri podobno atmosfersko tišino. Njegove like pogosto vidimo skozi okna, vrata, v zapuščenih kinodvoranah, ob avtocestah, krajih, ki so samo napol realni. Kot bi gledali vizualni pendant Proustovega madeleinskega trenutka, samo da ga sproži pogled na parkirišče ali star juke-box.
