Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole …
Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe?
Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici.
Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje.
Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pomemben kraj?
Laura: Ko je režiserka Gaja Naja Rojec do naju pristopila z idejo o veliko nastopajočih, sva s Svenom razmišljala, kje bi lahko toliko ljudi našla in kje bi lahko najbolj skupaj stopili. Bilo je nekako logično, da je to najbolje tam, kjer sva dolga leta spletala prijateljstva in poznanstva, osebna in delovna – pri gradu Snežnik. Tudi večina snemalne ekipe je bila nekako izposojena iz prenosa Float 2 Gaza ob koncu festivala Floating Castle 2025, ki ga je Gaja Naja koordinirala. Tako je cel projekt kolaboracija naju z ekipo Float 2 Gaza, orkestrom Etno Histeria, skupnostjo Plavajoči grad (Floating Castle), lokalno skupnostjo Loška dolina, ki so tudi zvesti pomočniki pri festivalu, kolektivom Fabla, poslušalsko adremo Zajtrka ter seveda najinimi prijatelji in družino ter mnogimi drugimi.
Sven: Ja, povezava vsega tega je, da vsi ti dogodki in festivali, kot so Kavč festival, ki se je odvil pred kratkim, Floating Castle in drugi, temeljijo na neki skupnosti. Zgrajeni so na prostovoljstvu in posledično eni največjih festivalov v Sloveniji, kar se tiče števila zasedb, prizorišč in velikosti obiska. In za ta videospot te skupnosti ni bilo težko spet spraviti skupaj.
Laura: To snemanje je bilo kot organizacija manjšega festivala, saj je bilo vseh ljudi na snemanju skupno okoli 70, skupaj z glasbeniki in vsemi sodelujočimi v projektu pa 100. Večina vseh, ki so pomagali na festivalih, je pomagala tudi tu. Tako da skupnost tukaj ni bila le za videz ali vsebino videospota, temveč je bila temelj in način izvedbe snemanja. Ko je Gaja Naja Rojec prišla do naju s tako velikim projektom, sva se ustrašila, da je to večje od naju, a se je izkazalo, da ko stopiš skupaj, to ni nič neizvedljivega.
Kakšno zgodbo nosi ta množičnost?
Laura: Skladba govori o tem, kako je, ko človek skozi življenje sam nosi težka bremena. Skozi močne, skoraj arhaične podobe razkriva trpljenje, krivdo in notranjega človeka, ki se sprašuje, ali bo sploh še kdaj našel pot domov. Pri tem pomen doma ne cilja zgolj na nepremičnino, temveč predvsem na občutek pripadnosti, na ljudi in stvari, ki so nam drage, ter zaupanje vase in v sočloveka. Videospot tej osamljenosti človeka postavlja protiutež: podobo prepletenosti, solidarnosti in skupne moči. Sporoča, da bremena, ki jih nosimo skupaj, niso le lažja, temveč nas kot ljudi in kot družbo krepijo. Teža, ki jo kolektivno delimo, postane simbol moči.
Projekt je nastal z mislijo na vse, ki nosijo bremena manjšin, in na tiste, ki so zaradi svoje geografske ali družbene danosti postavljeni na rob. Nastal je iz potrebe po skupnosti in po svetu, ki nikogar ne pusti pasti. V sistemu, ki ga hranijo vojne in genocidi, ki temelji na izkoriščanju, vrednost življenja enači le z ekonomsko rastjo ter nas kot družbo sili v tekmovalnost in individualizem, nas ta projekt nagovarja s preprosto resnico: sami smo ranljivi, skupaj pa močni. Videospot je klic k solidarnosti in nas opominja na našo skupno človečnost. Svet lahko premikamo le skupaj.
Kakšna pa je vajina skupnost? Kakšen je krog vajinih poslušalcev in kakšen odnos imata z njimi?
Laura: Pred kakšnim letom ali dvema sem na odru imela dokaj ganljivo izkušnjo. Pogledala sem publiko in se zavedala, da imam res rada te ljudi. Ti poslušalci so moji prijatelji ali pa imam občutek, da bi to lahko postali, so dobri in lepi ljudje, ki mi pomenijo ogromno. Z užitkom mi je zmeraj znova z njimi deliti svoje kreativne procese. Menim, da je ustvarjalcem, kot sva midva, najbolj pomembno, kako dragocena jim je njihova publika. Pomembno mi je, da čutim naklonjenost do ljudi, ki naju spremljajo in poslušajo. Največje darilo ustvarjalcu je, da te spremljajo ljudje, ki se tebi zdijo dobri.
Dragoceno se mi zdi tudi, da najina glasba doseže zelo široko publiko, od upokojencev do najstnikov in družin. Tudi veliko otrok je najinih zvestih poslušalcev. To vidim kot velik dosežek.
Kakšna pa je skupnost, ki jo gradijo ti festivali in dogodki? Kaj je značilno zanjo, kaj jo povezuje?
Sven: Predvsem so to ljudje, ki jih združuje uživanje ob etno oziroma folk ali ljudski glasbi iz vsega sveta. In ker je nekako okoli sveta prišla beseda, da se to dogaja pri nas, se vsako leto tu zbere ogromno glasbenikov od skoraj povsod. To so glasbeni nomadi, ta niša glasbe pa jih povezuje.
Laura: Mislim, da je neka značilnost festivala Floating Castle predvsem gverilskost in preplet najrazličnejših tako umetniških kot družbenokritičnih vsebin. Festival ni le skupek koncertov in predstav, ampak je nekako celostna umetnina povezav ustvarjalcev, preplet različnih medijev in performativa. Zdi se mi, da vsa ta skupnost čuti skupne vrednote dobrega. Platforma, ki povezuje nove, tako delovne kot prijateljske naveze, kot nek odprt algoritem, ki na eni točki sam začne rasti in se razvijati brez našega vpliva in nadzora.
Besedila, ki jih pišeš ti, Laura, so pravljična, pripovedna, tudi hudomušna in mitska. Kakšna je atmosfera, ki jo želita ustvariti? Kako besedila skupaj z instrumentalno podlago ustvarjajo vajino značilno glasbeno podobo?
Laura: Ja, za naju pravijo, da sva folk-šanson, kar se mi zdi dober opis, saj šanson temelji na pripovednosti. Najina glasba izraža zanimanje za osebo in človeka na ravni anekdot in zgodb iz preprostega življenja, zmešanega z mitologijo in ljudskostjo. Oba sva tudi ljubitelja gledališča in pravljic, tako da se vse to združi v družbenokritični folk-šansonski kabaret. Seveda je to okviren opis, saj se najina glasba ne drži pravil žanrske zvočnosti. Vedno poskušava žanre povezovati in jim dodajati najine elemente.
Sven: Pri ustvarjanju skladb pa pravzaprav ni pravila. Včasih nastane najprej besedilo, potem glasba, včasih obratno. Včasih je najprej tema ali stavek, iz katerega se razvije celotna skladba. Zmeraj pa se nekako nagibava k temu, da se že sama zvočnost povezuje s temo ali inspiracijo, s katero sva začela, bodisi ljudskim mitom ali zgodbo. Tako da že sama zvočna podoba govori o vsebini.
Oba sta torej tudi ljubitelja gledališča. Ali to vpliva na vajine nastope? Kakšen je vajin odnos med nastopi v živo in posneto glasbo?
Laura: Mislim, da sva midva ena od zasedb, ki je veliko močnejša v živo, ker imava velik element interakcije s publiko in pripovedovanja zgodb. Tudi najin seznam skladb na koncertih je videti tako, da se ena skladba prelije v drugo. Tudi če se kakšna pesem pojavi prej, se morda v temi ali motivu poveže s kakšno kasnejšo. Menim, da so koncerti v živo najin močan atribut.
Kaj pa preprostost? Omenila sta, da se v vajinih skladbah pojavljajo motivi iz ljudskih zgodb in preprostega življenja.
Laura: Zdi se mi, da je največja lepota v preprostih stvareh in ta karakteristika je vidna predvsem v ljudski glasbi. Pesmi so zelo preproste, a v njih je čar nekih globokih korenin in rahločutne simbolike. Pomembno nama je, da tudi skozi besedila pokaževa zanimanje za vsakdanjega človeka, ki preide v nekaj mitskega. Kako z malim povedati veliko. Starejše pesmi so morda bolj hudomušne, novejše pa bolj introspektivne, eksistencialistične in polne čustvenega naboja.
Skladbe so torej polne ljudske magije. Koliko pa je sodobnega vpliva?
Laura: Morda je sodobno že to, da midva na svoj način ponovno interpretirava ljudsko. Inspiracijo vlečeva iz ljudske zvočnosti. V samih besedilih pa je ta ljudskost na simbolični ali mitski ravni prenesena tudi na današnjega človeka in današnjo družbo. Ljudske pesmi so napisane preprosto, ampak najdejo neko kombinacijo besed, ki so zmeraj nekako nostalgične, a hkrati atraktivne. V več besedilih sledimo tudi zgodbam močnih ženskih protagonistk. Prav tako pa se morda sodobnost kaže skozi najino prezenco na odru. Sva igriva in navihana, nisva urejena, s čimer kaževa, da performer ne rabi biti zmeraj uglajen, ampak je lahko tudi sproščen.
Je to sproščenost, navihanost in iskrenost na odru težko pokazati?
Laura: Odvisno, za koga igraš. Za naju je pomembno, da je najina glasba narejena za manjše množice. Ni za veliko ljudi. Kar je dvorezni meč. Ampak midva ne bova odstopala od slovenskih besedil in te zvočnosti, ki nama je blizu, ter ne bova delala glasbe le zato, da si povečava poslušalstvo. Nikoli ne greva stran od tega, da glasbo delava za naju. In tako je na odru tudi veliko lažje biti iskren in pokazati samega sebe.
V samih besedilih je ta ljudskost na simbolični ali mitski ravni prenesena tudi na današnjega človeka in današnjo družbo.
Če bi lahko vajini komadi v svetu spremenili eno stvar, kaj bi bila?
Laura: Hm, če se navežem na prejšnji odgovor, velik del te odrske iskrenosti naredi publika, s katero se poveževa. Z izpovedjo svojih notranjih doživljanj in svetov tako publika kot midva dobimo občutek, da nismo sami. Zelo je navdihujoče, ko vidiš, da si nekoga navdahnil, da gre nekdo z bolj polnim srcem domov, da je nekdo vzel delček tvojega sveta in ga odnesel s sabo. Spreminjanje sveta se zato zame morda začne s tem posameznikom, ki mu je koncert napolnil srce, ki si ga navdihnil. Ko ti otrok reče, da se je zaradi tebe začel učiti violino. Ko ti starš reče, da je dal otroku ime Mici zaradi tvoje pesmi, ali pa da želi otrok vsako noč pred spanjem poslušati Gospo Luno. Seveda pa je pomembno tudi, da, ko so na koncertih vse oči in ušesa uperjena vate, ne pokažeš le sebe, temveč da ljudi nagovarjaš h kritičnemu mišljenju, razmišljanju o problemih, da poudariš, da se dogaja genocid, da poudariš, da je treba stopiti skupaj, in da si nek glas dobrega.
Kaj lahko po izidu nove skladbe pričakujemo v nadaljevanju?
Sven: Letos nameravava izdati še en singel. Morda album, a to bomo še videli. Skratka, midva bova ustvarjala dalje in tudi v nadaljevanju najverjetneje v večjih zasedbah.
Laura: Ja! Sicer pa te skladbe, ki bodo objavljene v prihodnje, še vedno ohranjajo najin duh, a so začele nastajati, ko so se začele pandemija, samoizolacija ter vse te grozote, ki se dogajajo po svetu. To je navdihnilo tako besedila kot zvočno podobo novih pesmi na tak način, da sva vse skupaj zapeljala v bolj mitsko in eksistencialno. Obdelujeva teme, kdo je dom, kaj je dom, biti sam sebi dom, osredotočava se na cikle življenja, na povezovanje generacij, na zemljo, na sol, na sonce, na človeka, na življenje in smrt. In skladba Sol nekako predstavlja prihod v to novo obdobje najinega ustvarjanja.