Na prvi pogled se zdi vprašanje preprosto. Zakaj bi nas sploh zanimalo, kako se nekdo oblači, govori ali živi, če to nima neposrednega vpliva na naše življenje? Logičen odgovor bi bil, da nas ne bi smelo. Pa vendar nas pogosto moti. Ne samo, da opazimo razlike, vrednotimo jih, komentiramo in včasih celo obsojamo. Ta navidezna protislovnost ni naključna, saj razkriva nekaj bistvenega o človeku kot družbenem bitju, kajti človek nikoli ne živi v popolni izolaciji, njegova identiteta se ne oblikuje samo od znotraj, temveč vedno tudi v odnosu do drugih, kar pomeni, da jaz ni stabilna, zaprta kategorija, ampak nekaj, kar se nenehno potrjuje in primerja. Ko vidimo nekoga, ki živi drugače, se ne srečamo samo z njegovo drugačnostjo, ampak tudi z implicitnim vprašanjem o sebi ali bi lahko tudi jaz živel drugače? Ali so moja pravila res edina smiselna? In prav tu se začne nelagodje. Motnja, ki jo občutimo ob drugačnosti, pogosto ni usmerjena v drugega, bolj v razpoko v našem lastnem občutku normalnosti. Tisto, kar imenujemo normalno, ni univerzalna resnica, je neke vrste družbena pogodba. Je skupek navad, pravil in pričakovanj, ki jih večina sprejme brez posebnega razmisleka. Ko nekdo to pogodbo krši, na primer z nenavadnim oblačenjem, govorom ali življenjskim slogom, nas ne zmoti zato, ker bi nam s tem objektivno škodil, ampak zato, ker razkrije, da pravila niso nujna, ampak izbrana.
Z drugimi besedami, drugi postane zrcalo, v katerem vidimo relativnost lastnih odločitev.
Poleg tega ima naše dojemanje močno socialno dimenzijo. Ljudje smo razvili izjemno občutljivost za družbene norme, ker je bila v preteklosti od njih odvisna naša vključenost v skupino. Odstopanje je lahko pomenilo izključitev, izključitev pa nevarnost. Čeprav danes večina teh tveganj ne obstaja več v enaki obliki, mehanizem ostaja. Zato nas nenavadnost pogosto vznemiri hitreje, kot jo uspemo racionalno premisliti. Pomemben vidik je tudi občutek reda. Človek si svet razlaga skozi kategorije: kaj je primerno, kaj ni, kaj spada kam. Te kategorije ustvarjajo občutek stabilnosti. Ko nekdo deluje zunaj njih, nastane motnja v našem dojemanju sveta. Ni nujno velika, a dovolj, da jo zaznamo kot neprijetnost. V tem smislu nas ne moti toliko posameznik, kot nas moti rušenja pričakovane strukture. Vendar pa obstaja še ena, bolj subtilna plast tega pojava. Včasih nas pri drugih najbolj motijo prav tiste stvari, ki jih pri sebi potiskamo v ozadje. Nekdo, ki živi zelo svobodno, lahko v nas vzbudi odpor, ker nas sooči z možnostjo, ki si je sami ne dovolimo. V tem primeru motnja ni obramba družbenega reda, ampak obramba lastne samopodobe. Zato vprašanje, zakaj nas motijo stvari, ki se nas absolutno ne tičejo, nima enostavnega odgovora. Ne gre samo za radovednost ali za željo po presojanju drugih. Gre za preplet identitete, družbenih pravil, psiholoških mehanizmov in potrebe po stabilnosti. To, kar se zdi kot nepomembna reakcija na tuj način oblačenja ali govorjenja, je v resnici del globljega procesa, v katerem nenehno določamo, kdo smo. Mogoče je zato najbolj zanimiv obrat prav v tem, da ko nas nekaj pri drugih zmoti, to pogosto pove več o nas kot o njih. Zato, ker smo bitja, ki svet razumejo skozi primerjave, meje in odnose in namesto da drugačnost avtomatično dojemamo kot motnjo, jo lahko začnemo dojemati kot informacijo, ki vodi v razširitev možnega.