Zakaj nas tuja telesa tako vznemirjajo

Včasih se mi zdi, da ljudje govorijo o telesih drugih, kot da berejo vreme, mimogrede, skoraj rutinsko, brez zavedanja, da opisujejo nekaj živega, občutljivega. Sedim na kavi s prijateljico, ko ob pogledu na mimoidočo žensko reče: »Opa, se je pa zredila.« Ton glasu je skoraj zabaven, a v njem je tudi tista neizrečena sodba, ki zareže globlje od besed. Na spletu je to še bolj brezobzirno. Tam sploh ni pomembna zgodba osebe, dovolj je njena fotografija in seveda manko tistega, ki komentira, sodi, saj je varno zasidran(a) v anonimnost. Sledim poplavi komentarjev pod posnetki in opazujem, kako hitro se sproži verižna reakcija, prvi posmeh, nato ironija, nato zasmehovanje. In nekje vmes se pozabi, da to ni tema ali trend, ampak življenje nekoga, ki bo mogoče še isti večer sedel sam v kuhinji in razmišljal o tem, kaj se je pravkar zgodilo z njegovim obrazom in telesom, ki ga je razsekalo na stotine tujih mnenj. Kot novinarka in kot ženska sem vedno verjela, da telo ni vizitka našega značaja, vendar v zadnjih letih opažam, kako splet vse bolj in bolj ljudi prepričuje v nasprotno. Kot da lahko iz trebuha, bokov ali oblike obraza razbereš celotno zgodbo o disciplini, morali in vrednosti nekoga, zelo hitro se lahko od opazke zdrsne v poniževanje in prav tu se začne moja radovednost: zakaj?

Zakaj nas tuje telo tako zelo zanima, zakaj ga obravnavamo kot nekaj, kar nam pripada, da lahko o njem sodimo?

In zakaj, tudi v času, ko se glasno razglaša sprejemanje različnosti, še vedno obstaja takšna obsedenost s tem, kdo se je zredil in kdo je shujšal? Na družbenih omrežjih, ki jih poganja neskončno drsenje po ekranih mobilnih telefonov in s tem hitro ocenjevanje podob, telo ne obstaja več le kot zasebna fizična realnost, temveč postaja javna platforma. Fotografija, ki jo nekdo objavi na Instramu ali TikToku, ni zgolj bežen trenutek, v resnici je povabilo h komentarjem, sodbam, primerjavam. In prav tukaj, na stičišču vizualne kulture in anonimne množice, se je razbohotil pojav, ki ga pogosto imenujemo fatshaming (sramotenje zaradi telesne teže). V osnovi gre za star mehanizem družbene kontrole, gre za stigmatiziranje ljudi zaradi njihove telesne teže, digitalno okolje, pa mu je dodalo še nove dimenzije, ki se kažejo v dostopnosti in ustvarjajo iluzijo brezposledičnosti. Tisto, kar je bilo včasih šepet za hrbtom, je danes lahko objava, ki jo vidi milijon ljudi. Sramotenje zaradi telesne teže, pa ni izum interneta, saj je že viktorijanska kultura telesno maščobo povezovala z moralno šibkostjo, ki je bila znak požrešnosti, pomanjkanja samokontrole, celo greha. V 20. stoletju je to prešlo v javne zdravstvene kampanje in popularno kulturo, v modne revije, filmsko industrijo, oglase za diete. Telo je postalo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati, družbena omrežja pa so to logiko pospešila in demokratizirala. Algoritmi nagrajujejo vsebino, ki sproža močne čustvene odzive in nič ne izzove tako močnega (čeprav strupenega) angažmaja kot fotografija telesa, ki ne ustreza prevladujoči normi. Na platformah obstaja celo estetika, povezana z diskreditacijo teles, gre za fotografije prej in potem, posnetke skrivaj posnetih ljudi na ulici, kratki videoposnetki in smešenja, skozi katera se telesa reducirana na šale. Pogosto se vse skupaj zavije v retoriko skrbimo za tvoje zdravje, kot da javno sramotenje nekoga zaradi njegove teže lahko nadomesti zdravniški nasvet ali podporo. In ko tarča postane slavna oseba, so reakcije še intenzivnejše. Avgusta 2025 je pevka Nelly Furtado, nekoč pop ikona zgodnjih 2000-ih, nastopila na britanskem festivalu Boardmasters. Na odru je delovala samozavestno, a posnetki njenega nastopa so na TikToku in X (nekdanjem Twitterju) sprožili plaz komentarjev: »I’m like a bird … yeah, Big Bird.«, »Did she take her ‘Maneater’ song literally?«, »Wasn’t expecting that build.« Paradoksalno je, da so iste platforme, ki se razglašajo za prostore telesne inkluzije, hkrati gojišča nebrzdane kritike. Primer Furtado ponazarja psihološke mehanizme, ki pojasnjujejo, zakaj takšne reakcije niso le opazka o videzu, ampak emocionalno nabit trenutek, pričakovanje, da bo slavna oseba vedno v formi, predvsem pa občutek pravice do njenega telesa kot javne lastnine in kolektivno sproščanje lastne negotovosti skozi posmeh. Pevkin odgovor, zagovor telesne nevtralnosti (body neutrality) in zavrnitev opravičevanja svojega videza, pa deluje kot protistrup v kulturi, ki pričakuje stalno upravičevanje telesa. Sramotenje zaradi telesne teže na družbenih omrežjih ne deluje v vakuumu, v resnici se hrani z več milijardno industrijo diet, fitnesa in wellnessa, saj se je potrošniška kultura hitro naučila, da je telesno nezadovoljstvo izjemno donosno.

Če daš ljudem občutek, da so nepopolni, jih pripraviš do nakupa in na Instagramu so fitnes vplivneži resnični ambasadorji te strategije; natančno osvetljeni trebušni mišični pasovi, povezave do prehranskih dopolnil in personaliziranih programov in navsezadnje so tudi tisti, ki zagovarjajo pozitivno podobo telesa, pogosto ujeti v algoritme, ki nagrajujejo skrajne podobe. Raziskave kažejo, da sramotenje zaradi telesne teže ne vodi k hujšanju, v resnici je ravno nasprotno. Povezano je s povečanim stresom, čustvenim prenajedanjem, depresijo in umikom iz družbenega življenja. Za mlade uporabnike, ki odraščajo v digitalnem okolju, to pomeni, da oblikujejo svojo telesno samopodobo v nenehnem pogledu algoritmične javnosti. Kljub vsemu so se na istih platformah razvila gibanja, ki se sramotenju zaradi telesne teže upirajo: #bodypositivity (telesna pozitivnost), #fatacceptance (sprejemanje prekomerne telesne teže) in #effyourbeautystandards (odje.. svoje lepotne standarde). Umetniki, vplivneži in aktivisti uporabljajo iste vizualne kanale, a s povsem drugačnim sporočilom, to je, da telo ne potrebuje upravičevanja, temveč spoštovanje. Čeprav se sramotenje zaradi telesne teže pogosto prikazuje kot spontan odziv, kot nekakšen iskren komentar brez premišljenega namena, gre v resnici za globoko zakoreninjen kulturni refleks, ki črpa iz zgodovine, družbenih hierarhij in osebnih negotovosti. V zahodni kulturi je telesna vitkost stoletja predstavljala moralno vrednoto. Vitko telo je simboliziralo samokontrolo, disciplino in celo intelektualno nadvlado, telo z več kilogrami, pa je nosilo konotacije lenobe, požrešnosti in pomanjkanja volje. Ko nekdo odstopa od teh norm, se reakcija pogosto ne ustavi pri estetski sodbi, ampak preide v moralno obsodbo, kot da gre za kršitev nekega nepisanega družbenega dogovora. Ta dogovor ima tudi močno socialno funkcijo, gre za jasno ločnico med mi in oni, ki omogoča ljudem, da se pozicionirajo višje v imaginarni lestvici družbene vrednosti. Zasmehovanje telesa drugega je, v tej logiki, način utrjevanja lastnega statusa, subtilen način, kako si potrditi, da sam ne sodiš med njih. Pri slavnih osebah je ta dinamika še izrazitejša. Njihova telesa se razume kot javno lastnino, na katero imamo vsi domnevno pravico do mnenja.

Ko zvezdnik prekrši pričakovanje, da bo vedno videti brezhibno, sproži občutek, da nas je nekako razočaral ali izdal.

Ob tem je pomemben tudi element projekcije, saj mnogi ljudje nosijo v sebi napet odnos do lastnega telesa, kar pomeni, da gre za nenehno nezadovoljstvo, ki ga oblikuje medijska kultura in ko vidijo nekoga, ki se pojavi v telesu, ki ga družba ne odobrava, se sproži neprijetno zrcaljenje. V njem prepoznajo tisto, kar se sami bojijo postati. Kritika drugega je tako pogosto prikrita kritika samega sebe, izrečena na glas in usmerjena navzven in humor v tej enačbi deluje kot priročna maska. Ko se posmeh telesu zavije v šalo, si lahko izrekel nekaj krutega, ne da bi prevzel popolno odgovornost, navsezadnje si se samo šalil. A ravno ta navidezna nedolžnost daje sramotenju zaradi telesne teže posebno vztrajnost v javnem prostoru. Posmeh, ki je prikrit s saj sem se samo šalil, je lažje sprejet, hitreje deljen in težje izpodbijan, saj se kritik lahko vedno umakne za obrambni zid ironije. Skupaj ti mehanizmi ustvarjajo kulturno okolje, v katerem telesa nikoli niso samo telesa. So moralne izjave, družbeni označevalci, projekcijska platna in ne nazadnje, rekviziti v kolektivni zabavi. Zato reakcije na nekoga, ki se je zredil ali ki ni v formi, niso le stvar videza, so emocionalno nabiti trenutki, v katerih se zgoščajo stoletja predsodkov, osebnih strahov in družbenih pritiskov.