Zatajil si me

10. december 2023

Takrat sem imel Renault 18.  
Bil sem ponosen na ta avto.  
Zdel se mi je gosposki, še posebej zato, ker sem prej vozil Wartburga.  
Družili smo se večinoma v lokalu Čarli ob Ljubljanici. Danes ga ni več.  
Okrog pol štirih zjutraj se je nekdo spomnil, da v Portorožu poteka Festival slovenskega filma, in da bi bilo lepo, če bi se ga udeležili.  
Sedli smo v moje francosko vozilo.  
Jaz, Dušan Čater, Jurij Hudolin, šahist Boštjan in še nekdo, ne spomnim se več, kdo.  
Zavili smo na avtocesto.  
Zapornico na mitnici sem prepozno opazil. Ob glasnem tresku je odletela v noč.  
Potem, ko sem uspel zavreti, sem pogledal v retrovizor.  
Iz avtocestne kabine je prišel Možakar. Stal je tam in gledal v noč. Ročico sem premaknil v vzvratno in počasi pripeljal do njega.  
Deloval mi je, kot da je še maloprej spal, in da še zbira vtise.  
Spustil sem šipo.  
»Pa dobro, a si ti normalen, a ti veš, da bi nas lahko vse pobil?«, sem ga vprašal.  
Možakar ni rekel nič.  
Speljal sem.  
Po kakih petdesetih metrih sem spet pogledal v retrovizor.  
Možakar je bil še vedno tam.  
Spet sem prestavil v vzvratno in se vrnil do njega.  
Spustil sem šipo. Vzel sem listek, ki je molel iz avtomata.  
»Listek«, sem rekel. 
Možakar je zrl vame.  
Nekaj časa sva se gledala. 
Potem sem dvignil kazalec in rekel: »Da se to ne bi nikoli več ponovilo!«.  
Možakar ni rekel nič.  
Dal sem v prvo in speljal.  
Mojim sopotnikom je bilo to smešno, zato so se smejali.  
Meni je bilo to najprej smešno, potem pa ne več, ker sem pomislil, da se bo Možakar slejkoprej sestavil in o dogodku obvestil policijo.  
Čim je bilo mogoče, sem zapustil avtocesto in nadaljeval po regionalni cesti.  
V Portorož smo prišli, ko se je že danilo.  
Zagledal sem policijsko patruljo.  
Pomahali so nam z loparjem. 
To je to, sem pomislil, Možakar jim je vse javil in zdaj smo v pizdi.