Na delovni trg sem stopila hitro in neučakano. Delala sem na več področjih kulture in umetnosti, a od sebe sem vedno pričakovala produktivnost – ne zaradi splošne družbene obsedenosti z nenehno koristnostjo, temveč ker mi je delo nudilo ustvarjalnost, možnost, da pokažem, česa sem sposobna in da lahko stojim na svojih dveh nogah. Mama me je vzgajala sama in že od otroštva sem bila soočena z vzorom samostojne delovne ženske, kar sem tudi vedno želela postati. Seveda sem vedela, da je eden od pogojev kakršnegakoli dela tudi soočanje s seksizmom – o tem sem brala, videla sem ga v filmih, o njem sem poslušala zgodbe, in ko ga še nisem znala zares klasificirati, sem ga doživljala – morda prvič najizraziteje, ko je profesor v srednji šoli odprl eno prvih predavanj prvega letnika z besedami: »Punce ste lahko lepe ali pametne, oboje ne boste nikoli.« Pogledala sem po razredu in skušala oceniti, katere punce smo lepe in katere pametne. Zase iskreno nisem mislila, da sem karkoli od tega, kaj šele oboje. Čeprav zdaj dobivam znake, da morda spadam v obe kategoriji, se pogosteje počutim grdo in neumno, in za to krivim predvsem delo v kulturi.