ŽENSKA V MENI - 1. odlomek iz biografije

Vse, kar vsi govorijo o starševstvu, se je pri meni uresničilo. Sinova sta dala smisel mojemu življenju. Šokiralo me je, koliko prave in takojšnje ljubezni sem čutila do teh bitjec. Kljub temu je bilo materinstvo ob tolikšnem pritisku doma in zunaj v svetu precej, precej težje, kot sem pričakovala. 

Ker sem bila odrezana od prijateljev, sem začela postajati čudna. Vem, da se moraš v takšnih časih osredotočiti samo na to, kako biti mama, ampak meni je bilo težko vsak dan sesti in se igrati z njima, postavljati materinstvo na prvo mesto. Strašno zmedena sem bila. Že od nekdaj nisem poznala nič drugega kot razgaljenost na vseh ravneh. Nisem vedela, kam naj grem ali kaj naj naredim. Bi morala oditi domov v Louisiano, si omisliti hišo z zidom okrog nje in se skriti? 

Zdaj vidim tisto, česar takrat nisem bila zmožna: oropana sem bila vseh elementov običajnega življenja – odhodov med ljudi, ne da bi postala snov za časopisne članke, delanja vsakdanjih napak kot mama dveh dojenčkov, občutka, da lahko zaupam ljudem okoli sebe. Nisem imela svobode, pa tudi varnosti ne. 

Obenem me je mučila, kot vem zdaj, huda poporodna depresija.

Priznam, da sem imela občutek, da ne bom preživela, če se stvari ne bodo obrnile na bolje. Vsi drugi so počeli svoje, mene pa so opazovali iz vsakega kotička. Justin in Kevin sta si lahko privoščila toliko seksa in trave, kolikor sta hotela, ne da bi jima kdo kaj rekel. Jaz sem se vrnila domov po večeru pohajanja po klubih in napadla me je lastna mati. Zaradi tega sem se bala narediti kar koli. Moji domači so me hromili. 

Vleklo me je k vsakemu, ki je vskočil in deloval kot blažilec med mano in njimi, še posebno k ljudem, ki so me odpeljali ven žurat in me začasno razvedrili ob vsem nadzoru, ki sem mu bila izpostavljena. Med temi ljudmi so bili tudi takšni, ki niso bili kaj prida, vendar sem takrat krvavo potrebovala kogar koli, ki mi je vsaj na videz želel pomagati in je deloval sposoben tega, da moje starše drži na varni razdalji. 

V okviru svojega prizadevanja za polno skrbništvo je Kevin skušal vse prepričati, da sem popolnoma neobvladljiva. Začel je govoriti, da moja otroka ne bi več smela biti pri meni – sploh. Ko je to rekel, se spomnim, da sem si sama pri sebi rekla: To je gotovo šala. To ni namenjeno nikomur drugemu kot tabloidom.  

Kadar beremo o poročenih slavnih osebnostih, ki se prepirajo, pravzaprav nikoli ne vemo, kaj je res. Jaz vedno domnevam, da je veliko tistega, kar slišimo, izmišljenega in posredovanega časopisom v okviru nekakšne zvijače, kako pridobiti prednost v boju za skrbništvo. Tako sem kar čakala, kdaj mi bo vrnil sinova, potem ko ju je odpeljal. Ne samo, da mi ju ni hotel vrniti, več tednov mi ju sploh ni dovolil videti.  

Januarja 2007 je po dolgem in krutem boju z rakom jajčnikov umrla moja teta Sandra. Bila mi je kot druga mama. Ob grobu tete Sandre na pogrebu sem jokala bolj kot kdaj koli. Delati se mi je zdelo nepredstavljivo.  

V tistem času me je poklical neki priljubljen režiser glede projekta, ki ga je pripravljal. »Za vas imam vlogo,« je rekel. »Zelo temačna je.« Odklonila sem jo, ker sem menila, da s čustvenega stališča ne bi bila zdrava zame. Ampak sprašujem se, ali sem jo že samo zato, ker sem vedela zanjo, podzavestno igrala v mislih – si predstavljala, kako bi bilo biti tisti lik. 

V sebi sem že dolgo čutila temačen oblak. Navzven pa sem še naprej skušala vzbujati takšen vtis, kot so ljudje hoteli, in se še naprej obnašati tako, kot so hoteli – ves čas sem skušala biti prikupna in lepa. Ampak maska je bila takrat že toliko obtolčena, da je je bilo komaj še kaj. Od mene so ostali samo še razrahljani živci. 

Februarja, ko že tedne in tedne nisem videla sinov in sem bila popolnoma iz sebe od žalosti, sem se odpravila moledovat, ali ju lahko vidim. Kevin me ni spustil noter. Rotila sem ga. Jayden James je bil star pet mesecev, Sean Preston pa sedemnajst. Zamišljala sem si, da ne vesta, kje je njuna mama, in da se sprašujeta, zakaj noče biti z njima. Hotela sem poiskati oblegovalnega ovna, da bi prišla do njiju. Nisem vedela, kaj naj naredim. 

Paparaci so vse skupaj opazovali. Ponižanje, ki sem ga čutila, je bilo nepopisno.

Bila sem stisnjena v kot. Bila sem na prostem, kjer so me kot vedno lovili možje, ki so čakali, kdaj bom naredila kaj takšnega, kar bi lahko fotografirali. In tako sem jim tistega večera dala nekaj gradiva. Odšla sem v frizerski salon, vzela strižnik in si obrila vse lase. To se je vsem zdelo zelo smešno. Glejte, kako zmešana je! Celo moji starši so se obnašali, kot da jih je sram zaradi mene. Ampak nihče ni razumel, da se mi je preprosto zmešalo od žalosti. Vzeli so mi otroka. Zaradi obrite glave so se me vsi bali, celo mama. Nihče se ni več hotel pogovarjati z mano, saj sem bila pregrda. 

Moji dolgi lasje so bili pomemben del tistega, kar je bilo ljudem všeč pri meni – to sem vedela. Vedela sem, da se dolgi lasje veliko moškim zdijo seksi. S tem, ko sem si obrila glavo, sem po svoje rekla svetu:

Goni se nekam. Hočeš, da sem lepa zate? Jebi se. Hočeš, da sem dobra zate? Jebi se. Hočeš, da sem tvoje sanjsko dekle? Jebi se.

Leta in leta sem bila pridno dekle. Vljudno sem se smehljala, medtem ko so voditelji televizijskih oddaj pohotno gledali moje oprsje, medtem ko so ameriški starši govorili, da kvarim njihove otroke s trebuhom, razgaljenim zaradi kratke majice, medtem ko so me menedžerji vzvišeno trepljali po roki in se spraševali o mojih kariernih odločitvah, čeprav sem prodala milijone in milijone plošč, medtem ko se je moja družina obnašala, kot da sem zlobna. In tega sem bila naveličana. Konec koncev mi je bilo vseeno. Hotela sem samo videti svoja sinova. Kar slabo mi je bilo, ko sem pomislila, koliko ur, koliko dni, koliko tednov z njima sem zamudila.  

Moji najdragocenejši trenutki v življenju so bili dremeži s sinovoma. Takrat sem se počutila najbližje bogu – kadar sem čez dan hodila spat s svojima dragima otročkoma, vohala njune lase, ju držala za rokice. Postala sem neverjetno jezna. Mislim, da to razume veliko drugih žensk. Neka prijateljica mi je nekoč rekla: »Če bi mi kdo vzel otročka, bi naredila še marsikaj drugega, ne bi si samo postrigla las. Mesto bi požgala do tal.«