V osnovni šoli sem redno obiskovala verouk in si – na vse kriplje v času šmarnic, ko je župnik otrokom delil podobice svetnikov – prizadevala, da bi tam napravila dober vtis. S sošolci smo malodane tekmovali, kdo bo zbral več podobic. Včasih me je v tem boju vseeno premagala lenoba (sedmi glavni, pogosto imenovan tudi »smrtni« greh): ker me mama na šmarnice ni želela zapeljati z avtom (včasih ni utegnila, včasih se ji ni ljubilo, včasih je želela, da se vzdolž hriba do cerkve sprehodim sama), nisem šla. Dan potem, menda je bila sreda, sem se, še vedno nesprijaznjena z dejstvom, da me bodo sošolci prehiteli za eno svetniško podobico, to sličico namerila prekopirati v fotokopirnici. Četudi je bila originalna verzija odtisnjena na svetlečem se in trdem papirju sem jo naročila kopirati na navadnega, bog požegnaj te otroške možgane! V spominu mi je ostala pripomba uslužbenke: »Ha, nisi šla na šmarnice, zdaj pa kopiraš, a?« In me je zalilo. V sili sem odvrnila: »Saj sem bila, pa jim je zmanjkalo podobic, župnik je rekel, da lahko prekopiram.« (Laganje ni smrtni greh temveč »zgolj« božja zapoved, kar se mi je tedaj zdelo bistveno manj resno.) Ženska se je samo nagajivo nasmehnila, kot da je med nama nekakšna skrivnost, rekla pa ni nič. Še vedno sem prepričana, da je sram tisto čustvo, ki se nam v glavo in dušo zapiše za kar najdaljši čas. In tiste sramote morda ne bom pozabila nikoli.
Lažnive podobice seveda nisem uporabila in niti izrezala iz A4 papirja. Pripomba mi je, bi rekli, odprla oči; s slabo kopijo si pred župnikom, do katerega smo šolarji imeli nek odnos (med delanjem neumnosti si na samostanskem vrtu dostikrat slišal besede: »Pazi, župnik gre!«), nisem želela delati sramote. Je pa bila pri verouku takrat, ko nas je poučevala katehistinja, cela razpaljotka. Zdelo se nam je, kakor da ta ženska zgolj nadomešča župnika, bila je drugorazredna, ko »šef« pač ni utegnil. Redovnice smo otroci po drugi strani videvali samo na daleč: recimo med pletjem gredic pred samostanom (njihov zeliščni vrt je bil vedno »v nulo«), moja mama pa je na vprašanje, kaj delajo nune, odgovorila precej preprosto: kuhajo za župnika.
V moji glavi redovnice torej niso imele kake svoje funkcije. Bile so podporno osebje, ki župniku pomaga, da preživi in da svoje delo v cerkvi, pri verouku in na britofu opravi karseda uspešno. Šele kasneje v življenju mi je postalo jasno, da razen »bogdaj« in »srečno« z redovnico nisem spregovorila niti besede in da jih, potem ko sem zapustila osnovno šolo, v svoji vasi niti nisem več videvala. In celo pomembneje: da se mi še danes niti približno ne sanja, kdo so te ženske.
Ali lahko oblečejo kopalke, ali smejo iti na dopust brez spremstva drugih nun, ali lahko pijejo pivo, ali smejo opravljati druge redovnice, ali lahko imajo v samostanu mačko in psa?
