V osnovni šoli sem redno obiskovala verouk in si – na vse kriplje v času šmarnic, ko je župnik otrokom delil podobice svetnikov – prizadevala, da bi tam napravila dober vtis. S sošolci smo malodane tekmovali, kdo bo zbral več podobic. Včasih me je v tem boju vseeno premagala lenoba (sedmi glavni, pogosto imenovan tudi »smrtni« greh): ker me mama na šmarnice ni želela zapeljati z avtom (včasih ni utegnila, včasih se ji ni ljubilo, včasih je želela, da se vzdolž hriba do cerkve sprehodim sama), nisem šla. Dan potem, menda je bila sreda, sem se, še vedno nesprijaznjena z dejstvom, da me bodo sošolci prehiteli za eno svetniško podobico, to sličico namerila prekopirati v fotokopirnici. Četudi je bila originalna verzija odtisnjena na svetlečem se in trdem papirju sem jo naročila kopirati na navadnega, bog požegnaj te otroške možgane! V spominu mi je ostala pripomba uslužbenke: »Ha, nisi šla na šmarnice, zdaj pa kopiraš, a?« In me je zalilo. V sili sem odvrnila: »Saj sem bila, pa jim je zmanjkalo podobic, župnik je rekel, da lahko prekopiram.« (Laganje ni smrtni greh temveč »zgolj« božja zapoved, kar se mi je tedaj zdelo bistveno manj resno.) Ženska se je samo nagajivo nasmehnila, kot da je med nama nekakšna skrivnost, rekla pa ni nič. Še vedno sem prepričana, da je sram tisto čustvo, ki se nam v glavo in dušo zapiše za kar najdaljši čas. In tiste sramote morda ne bom pozabila nikoli.
Lažnive podobice seveda nisem uporabila in niti izrezala iz A4 papirja. Pripomba mi je, bi rekli, odprla oči; s slabo kopijo si pred župnikom, do katerega smo šolarji imeli nek odnos (med delanjem neumnosti si na samostanskem vrtu dostikrat slišal besede: »Pazi, župnik gre!«), nisem želela delati sramote. Je pa bila pri verouku takrat, ko nas je poučevala katehistinja, cela razpaljotka. Zdelo se nam je, kakor da ta ženska zgolj nadomešča župnika, bila je drugorazredna, ko »šef« pač ni utegnil. Redovnice smo otroci po drugi strani videvali samo na daleč: recimo med pletjem gredic pred samostanom (njihov zeliščni vrt je bil vedno »v nulo«), moja mama pa je na vprašanje, kaj delajo nune, odgovorila precej preprosto: kuhajo za župnika.
V moji glavi redovnice torej niso imele kake svoje funkcije. Bile so podporno osebje, ki župniku pomaga, da preživi in da svoje delo v cerkvi, pri verouku in na britofu opravi karseda uspešno. Šele kasneje v življenju mi je postalo jasno, da razen »bogdaj« in »srečno« z redovnico nisem spregovorila niti besede in da jih, potem ko sem zapustila osnovno šolo, v svoji vasi niti nisem več videvala. In celo pomembneje: da se mi še danes niti približno ne sanja, kdo so te ženske.
Ali lahko oblečejo kopalke, ali smejo iti na dopust brez spremstva drugih nun, ali lahko pijejo pivo, ali smejo opravljati druge redovnice, ali lahko imajo v samostanu mačko in psa?
Ali smejo biti in živeti vse to, v čemer uživa nek povprečen človek (recimo jaz)? Več kot vprašati človek pač ne more. In smo šli.
Ob vstopu v dom Marijinih sester na Mekinčevi v Ljubljani je deževalo, se cedilo in temnilo. Prva precej presenetljiva novica je zame bila že: vse redovnice v Sloveniji ne sodijo pod eno okrilje oziroma »enotno družino«, ampak se delijo v kakih 15 ženskih redovnih skupnosti, ki so si po vlogah (in tudi po zaprtosti pred zunanjim svetom!) zelo različne. Da človek razume poslanstvo posamezne skupnosti, je pametno pogledati, kdaj je skupnost nastala in kdo jo je zasnoval: Marijine sestre je v 19. stoletju denimo ustanovila sestra Leopoldina Brandis, ki je v družbi prepoznala potrebo, da bolnikom, umirajočim in osamljenim, ki so potrebovali postrežbo na domu, to tudi omogoči. In je začela vzgajati dekleta, ki so se bila (ob posvetitvi Bogu) pripravljena posvečati tudi bolnim v njihovih stanovanjih. Za to skupino ljudi Marijine sestre skrbijo še danes. Kot aktiven red se ne zapirajo med samostanske zidove. Pri njih jedo brezdomci, za nekaj starostnikov pa skrbijo tudi v tako imenovanem »Vincencijevem domu«, ki spominja na dom za onemogle. V stavbi, kjer tri sestre ljudi oskrbujejo redno, dve pa se jim pridružita občasno, je zrak precej manj težek kot v običajnem domu za starejše. Majhen kolektiv, malo ljudi, vedno isti negovalci in navajenost. Ostale Marijine sestre v skupnosti opravljajo druga dela: kuhajo, čistijo, vodijo zasebni vrtec, skrbijo za bolnike in invalide, v javnih ustanovah pa so lahko zaposlene tudi kot medicinske sestre in v drugih negovalnih poklicih. Ob vhodnih vratih obiskovalec opazi dve kletki z drobnima pticama, za kateri skrbi ena od tukaj bivajočih starejših žensk. Opazujem jo, kako se nasmiha ptičici, ki z glavico rovari po pesku in si jo moči v posodi z vodo. Misel na Cankarja in njegovo Hišo Marije Pomočnice – tam prav sestra Cecilija, ki umirajočim deklicam prinese kanarčka Hanzka, predstavlja edino povezavo onemoglih z zunanjim svetom – je neobhodna. V hiši Marijinih sester vloga redovnice pravzaprav ni zelo drugačna. Ena od posameznic, ki za ljudi izpelje jutranjo nego in obredno molitev, nato pa jih, vsakega posebej in počasi, pospremi v dvigalo in dalje v jedilnico, je tudi sestra Magdalena, morda ena najbolj navihanih žensk, s katerimi sem »kafetkala« v življenju.
Že pred obiskom Vincencijevega doma za onemogle sem se z Magdaleno sestala dvakrat in pred prvim »zmenkom« sem imela z izbiro gostilne v centru Ljubljane precej težav (v meni ljubo Pritličje si je, bogve zakaj, nisem upala povabiti). Nazadnje sva sedli v kavarno Union, a mi glede lokacije, kakor se je pozneje izkazalo, ne bi bilo treba skrbeti. Magdalena zase oceni, da je, vsaj kar zadeva gostilniško življenje, nadpovprečno sproščena. Nekatere sestre marsičesa ne bi, ona pa gre! »Seveda ne bom šla ponoči v diskoteko. Če pa smo na dolgi poti, se lahko na pijači ustavimo kjerkoli,« pojasni. Tudi v kakšnem pajzlu ob bencinski črpalki.
V Slovenijo je Magdalena iz Argentine, kjer se je rodila slovenskim staršem, prišla pri 22 letih in pri 26 v Ljubljani doštudirala kot medicinska sestra. Zdaj pa jo gledam, ko ostarelim v jedilnici daje zlagati povoje (ena tukaj stanujočih žensk je to svojčas namreč počela za moža, ob nastopu demence pa so za bolnike znana opravila izjemno tolažilna), z njimi gleda stare fotografske albume, poje, jih boža po rokah, pomirja in čustveno neguje, medtem ko druga redovnica zanje pripravlja zajtrk. Kako se je ženska s fakultetno izobrazbo odločila za to življenje? Pri vsaki izmed posameznic, ki gredo na to pot, ne gre pričakovati, da bo odločitev hipna in brez dvoma. »Božji klic«, da, to slišimo pogosto. Terenske raziskave med redovnicami dejansko kažejo, da je ta poziv za odločitev pomemben, celo ključen. Vendar je nezanemarljivo, da do končne odločitve marsikatera dospe počasi in s precejšnjimi mukami, nanje pa odločilno vpliva družba, v kateri odraščajo. Več »semen« je prispevalo k Magdalenini odločitvi: tudi njena teta je bila redovnica, njena mati je delala dobro »na tih in skrit način«, obenem pa se je Magdalena kot deklica zgledovala po skupnosti Marijinih sester, ki je delovala v Vincencijevem domu v argentinski vasi (še posebej blizu ji je bila tam delujoča sestra Lavrencija). Sestre so v Argentini, tako se spominja sogovornica, stregle tudi brezdomcu, ki so se ga vsi izogibali – okoli sebe je imel pse, njegove ude so prevevale številne rane, one pa so ga občasno vzele pod streho, kjer se jim je pustil umiti in urediti. »Pomembno je, da Boga ne doživljamo kot nekega diktatorja, ki nas sili v takšno odločitev,« pravi Magdalena. Živela je z negotovostjo in tlečo žerjavico. »Grem, in potem bom videla,« si je rekla, »ali sem ali nisem za to.« Ob vstopu v samostan jo je skupnost sprejela naklonjeno, četudi je razkrivala svoje dvome in s tem vedno znova tvegala zavrnitev. Do večnih zaobljub so se dvomi še vedno občasno porajali. Po pravilih Marijinih sester traja najmanj sedem let, da prideš do večnih zaobljub, s katerimi se Bogu in posledično redovniškemu življenju dokončno zaobljubiš (kanonsko pravo sicer določa minimalne in maksimalne okvire, ki pa jih redovne družbe nato prilagajajo v skladu s svojimi pravili). V Magdaleninem primeru je pol leta trajal postulantat (pri kakšni zelo mladi bi morda trajal dlje, doda), leto in pol noviciat (ta sicer traja največ dve leti), sledile so prve zaobljube, ki se obnavljajo okoli petkrat, nato pa so nastopile še večne. Sprejela jih je. In zdaj smo tukaj.
Ali Magdalena čuti, da se je čemu odrekla? »Ja, zagotovo, a vem, čemú! V prvi vrsti sem se odrekla lastni družini. To hrepenenje je ostajalo, a je klic pretehtal. Tudi pokorščina, ki jo zaobljubimo hišni, provincialni in nazadnje vrhovni predstojnici reda, je bila zame kar precejšen izziv. Zdaj je to veliko lažje – od začetka sem bila vajena, da sama odločam o vsem, zdaj pa sprejemam dejstvo, da skupaj iščemo, kaj je božja volja,« pove in nadaljuje, da pri tem vprašanju ne čuti teže, kakršno je v začetku morda pričakovala. Ni treba samo ubogati. Je pa pokorščina do neke mere tudi precej velika razbremenitev. A o tem v nadaljevanju. Nazadnje se je odrekla tudi temu, da razpolaga z imetjem. »V začetku je skušnjava, da samega sebe vrednotiš na podlagi tega, kaj in koliko prineseš v skupnost – češ da delam in imam plačo, posledično pa nekaj veljam. To je bila moja skušnjava,« pojasni. Tudi Magdalena je bila v času pridružitve redu kot medicinska sestra zaposlena v javni ustanovi in je »služila« v klasičnem smislu. Ključno pa je bilo spoznanje, da je bila njena plača dejansko njihova skupna. V redovniški skupnosti namreč vsaka prispeva na svoj način in posledično dobi, kolikor potrebuje: skupni prostori so, medtem ko so nekatere v javni službi in prejemajo klasično plačo, očiščeni, oprano je, skuhano. Neformalno delo, ki je v širši družbi neplačano in ostaja predvsem na ramenih žensk, tukaj dobi svoje priznanje. Hkrati pa je dejstvo, da vse sestre iz skupne blagajne vedno ne morejo dobiti enako, in to je treba sprejeti. Potrebe so različne. »Jaz, denimo, grem vsakih nekaj let na obisk k mami v Argentino in takrat sigurno dobim višjo vsoto,« pojasni.
Zakaj ima druga nove čevlje, jaz pa ne, zakaj ima ono in tisto …
Da, tudi v samostanu se lahko, kakor v vseh drugih skupnostih, izrazi zavist! Pa Magdaleno kdaj premaga ta »slaba stran«, povprašam. Ja, seveda jo, odgovarja, krešejo se mnenja. »Padeš, se zaveš, morda se s kom pogovoriš, Bogu izročiš, vstaneš in greš naprej. Ni se treba vrteti okoli tega.« In ni se treba neprestano dokazovati – tudi kar zadeva zaslužek. Četudi nekatere sestre nastopajo na klasičnem trgu delovne sile, je redovniško življenje do neke mere zagotovo tudi kljubovanje kapitalistični miselnosti.
Redovnih družb je, kakor zapisano, veliko. Po številu pa prevladujejo »aktivne«, kakršne del je Magdalena (te redovnice delujejo v skupnosti, pomagajo revnim in onemoglim, poučujejo v izobraževalnih ustanovah, vzgajajo). Zanimiv fenomen v zadnjih desetletjih pa nakazuje, da se dekleta danes pogosteje odločajo za stroge in zaprte redove s klavzuro, ki laike tudi nekoliko strašijo. Osnovna naloga zaprtih skupnosti je molitev in poglobljen odnos z Bogom, ob tem pa redovnice, ki tem skupnostim pripadajo (pogosto jih imenujemo tudi nune), načeloma ostajajo zaprte v samostanih. Ko so ti redovi nastajali, so bile njihove oblike in navade današnji miselnosti precej nerazumljive (nekateri redovi so recimo spali v krsti v znamenju nenehne misli na minljivost, a jih to ni strašilo). K občutku odtujenosti in strahu pred radikalnimi redovi je prispevala tudi doba janzenizma, danes pa se človek le stežka spoprime z idejo o skoraj popolni izoliranosti od ostalih segmentov družbe. Pri nas tako živijo klarise in karmeličanke, ki pa, zanimivo, beležijo vse več novih članic! Kje torej iskati razloge za vse pogostejše pridružitve kontemplativnim, zaprtim redovom? Sploh v dobi, ki stremi k vsesplošni odprtosti in svobodi. »Verjetno gre pri mladih za nekakšno težnjo po radikalnosti – želijo si vsega ali ničesar. Zanje so aktivni redovi morda preveč podobni drugim bolničarkam in učiteljicam. Sama o pridružitvi kontemplativnemu redu nisem nikdar razmišljala,« odgovarja sestra usmiljenka Cveta Jost, ki jo obiščemo v Šentjakobu pri Ljubljani. Tudi usmiljenke delujejo v karitativnih sferah, njihova družba (ne gre namreč za »red«, ker nimajo večnih zaobljub) pa je nastala kot odgovor krščanske skupnosti na potrebe, ki so se porajale od 17. stoletja naprej. Do 19. stoletja na območju današnje Slovenije namreč nismo imeli javnih bolnišnic. Prav usmiljenke so zagnale številne zdravstvene ustanove, ki še danes stojijo v Ljubljani okoli cerkve Sv. Petra (zahvalimo se jim lahko za, denimo, Leonišče). Radikalnejši redovi vstajajo in molijo celo ponoči, ne nastopajo na trgu delovne sile, zunaj samostana se praviloma ne družijo, z njimi pa lahko spregovorimo le skozi rešetke. Pa to še ne pomeni, da je biti pripadnik aktivnega reda tudi nujno lažje! »Zunaj moraš biti bolj trden kot v klavzuri, ker si deležen številnih vplivov okolja. Naša rešetka mora biti previdnost,« pojasni sestra Cveta.
Cerkveni zgodovinar dr. Bogdan Kolar, zaslužni profesor ljubljanske teološke fakultete in salezijanec, skozi prizmo zgodovine ponudi več možnih razlag za opisano stanje: mladi, ki se odločajo za stroge samostane, hočejo krščanstvo in evangelij živeti radikalno in ne sredi nenehnih aktivnosti sodobnega sveta. »Hočejo biti oporečniki današnji družbi, ki je usmerjena v učinkovitost in rezultate, slednjim pa so nenazadnje zavezani tudi karitativni krščanski redovi. Pri zaprtih redovih te kategorije, nasprotno, nimajo nobene vloge,« pojasni in nadaljuje, da so padci vstopov na eni in rasti pridružitev na drugi strani prvo znamenje, da se v Cerkvi stvari začenjajo nekoliko preurejati. »Resno dosledno krščansko življenje se je navadno začelo vzpostavljati na način, da so nove člane sprva privlačili stari in strogi redovi. Šele kasneje, ko se stvari malo uredijo, začenjajo pritegovati tudi aktivni redovi, ki so vpeti v vsakodnevno življenje, nazadnje pa se vstopi preuredijo še med škofijskimi duhovniki,« pravi in dodaja, da je povečano vstopanje v zaprte redove še toliko bolj prisotno v tujini, pri nas pa je bolj opazno med ženskami kot med moškimi. Obenem pa velja omeniti, da zniževanje števila vstopov ni nič nenavadnega. Obdobja zanimanja in navduševanja so se skozi zgodovino venomer izmenjevala z obdobji oddaljevanja in zavračanja. »Samo poglejte, koliko samostanov so v 18. stoletju enostavno zaprli, ker v njih ni bilo ljudi. To se ne dogaja prvič v zgodovini.«
Sociologinja dr. Sonja Bezjak v študiji Kristusove neveste sicer prepričljivo zagovarja tezo, da je redovništvo pojav, odvisen od družbenih dejavnikov, čeprav se v teološkem, redovniškem, medijskem ... obravnavanju največkrat pojasnjuje s subjektivnimi vzroki. Da so socialni, ekonomski in politični dejavniki pri odločitvi za pristop v red zelo pomembni, pritrjuje tudi sogovornik Bogdan Kolar. »Mi kristjani pravimo, da zelo redke ljudi Bog nagovori direktno. Tisto, kar vpliva na človekovo odločitev, je okolje, bodisi cerkveno občestvo, katerega član je, skupina, v kateri se dobro počuti, bodisi zgled posameznika,« dodaja. Mladi s pridružitvijo zaprtim skupnostim nenazadnje marsikdaj zavračajo tudi sistem vrednot, ki ga živimo danes. Zadošča jim dosleden urnik, molitev, fizično, skupno in ritualno delo. Tudi strogi urniki in hierarhije po svoje namreč dajejo oporo in nudijo trdno točko, ki zagotavlja, da boš ob koncu dneva z opravljenim delom zadovoljen. »Če delaš kot župnik ali pa kot sestra v bolnišnici, vsak dan le stežka opraviš vse zastavljene naloge – in vprašanje je, kako zadovoljen boš ob uresničenem. V zaprtem redu pa ni nobenih presenečenj ali stresorjev, če si tega, seveda, želiš. V nasprotnem primeru je takšno življenje lahko hudo in skrajno neprijetno,« pojasni. Brez naštetih zunanjih oziroma družbenih vzrokov za (ne)pridružitve bi sicer težko pojasnili tudi dejstvo, da je danes redovnic vse manj – Bog nemara ne kliče manj pogosto, kajne? V tem kontekstu ne gre pozabiti niti na politične razmere, ki ženske k poklicu privabljajo ali odbijajo.
Čeprav lahko pritrdimo tezi Sonje Bezjak, da se število redovnic ne zmanjšuje zgolj od začetka 20. stoletja in da takratno zmanjševanje ni bilo izključno posledica ukrepov in delovanja državnih oblasti po drugi svetovni vojni, drži tudi, da je bilo prav to obdobje za redovnice eno hujših. Vrstila so se množična odpuščanja sester iz javnih ustanov. Sestra Cveta pojasni, da je bilo v naši provinci v tem obdobju 1240 sester usmiljenk, novi režim pa jih je leta 1948 – prikladno se je zgodilo prav na osmi marec, dan žensk – na ulice pognal od 600 do 700. Nekatere sestre so se vrnile k domačim, druge so iz poklica izstopile, veliko jih je odpotovalo na jug. »To je bilo velikansko osiromašenje za javno zdravstvo. V ozadju ni bila skrb za bolnike, temveč ideologija. Ta ni prenesla, da bi redovnice, ki so s svojo obleko izražale pripadnost krščanstvu, delovale v javnem zdravstvenem sistemu,« dodaja Kolar. Tudi sestra Cveta Jost je na poskusno dobo v Beograd prišla kot 21-letno dekle. Pri nas novih članic tedaj namreč niso sprejemali. V hiši je bilo nastanjenih sto sester in večina jih je delovala po klinikah. »Prej sem v pisarni opravljala administrativno delo. Pri meni je klic od Boga vdrl hipno, še vedno se spomnim, pri katerih vratih sem stala, ko je v meni počilo, da sem za to določena od nekdaj,« opiše in nadaljuje, da so pred končno odločitvijo nanjo poskušali vplivati tudi domači. Oče je bil v komunistični partiji in je odhodu med redovnice nasprotoval. »Iz službe sem se domov k staršem takrat vrnila že v četrtek in ne v petek, kot je bil običaj. Ata me je vprašal, kako to, da sem že doma. ‘Jutri grem v Beograd,’ sem mu rekla. V mene je vstopila nekakšna moč, da sem zmogla ta korak. Zajokal je. V službi sem dala odpoved, in ko smo imeli s sodelavci poslovilno pogostitev, je šef pogledal mlade fante v pisarni in rekel: ‘Fantje, samo to vam rečem, sram vas naj bo.’ (smeh) Spomnim se, da mi je mama, ko sem bila v Beogradu že dve leti in se pripravljala na obisk doma, pisala, da ne ve, kako me bo oče sprejel in da naj ju raje obiščem v civilni opravi. Naši predstojnici sem to povedala in svetovala mi je, naj se preoblečem pri sosedih. No, še preden sem naposled odpotovala, mi je mama sporočila, da se je ata premislil in da me z veseljem pričakuje. To pa je bil prelep občutek!«
Tudi slovenske sestre so bile v tistem času razkropljene vse do Skopja in so s svojim delovanjem nezavedno tvorile most med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Na jugu so jih zelo lepo sprejeli. Sestra Cveta je v Beogradu preživela 20 let. Ko se je začelo okoli leta 1990 začelo pripravljati k vojni, se je odločila za odhod domov, saj so usmiljenke v tistem času v Sloveniji že pripravljale novo provincialno hišo. »Vsaka se je lahko odločila, ali ostane tam ali gre, in odločile smo se različno. Preselile smo se, tik preden so nehali voziti vlaki preko Hrvaške. Zadnji trenutek nam je na srečo uspelo preseliti tudi naše arhive in knjižnico. Se je pa v tistem času začela sekularizacija in slabljenje vere po vsem svetu, Cerkev kot celota je bila vse manj stabilna. Nekaj let so se dekleta še priglašala, zadnja leta pa manj oziroma sploh ne,« pojasni.
Ob prihodu je sestra Cveta v Ljubljani začutila hlad in nesprejemanje. Do danes se je spremenilo veliko. Zdaj se sestre tudi v Sloveniji spet čutijo dobrodošle. Da jih spoštujejo vsi tisti, ki niso skrajno obremenjeni, četudi ne verni, dodaja. Poseben premik je s svojim delovanjem naredila Mati Terezija. »Takrat je ves svet redovnicam dal novo ceno, videli so, da imamo vendarle plemenit namen. Kar me pa v sedanjem času žalosti, je to, da smo ljudje močno indiferentni. Včasih so se, ko sem v sestrski obleki šla po ulici, ljudje obregnili na pozitiven ali negativen način, redovniška obleka je bila svojevrstno pričevanje,« dodaja sestra Cveta. Naj ob tej priložnosti povem, da redovnice v gore in na morje odpotujejo v civilu, tudi čisto navadne kopalke so zanje dovoljena obleka. Če v Portorožu torej ne vidite redovnic v črno-beli uniformi, to še ne pomeni, da jih tam. »Danes je, nasprotno, čisto vseeno, ali pod Prešernov spomenik prikoraka guru iz Azije ali katoliška sestra,« nadaljuje sogovornica. »Včasih bi bila bolj dobrodošla kakšna neprijazna beseda, kot da me človek ne vidi,« dodaja. O nekakšni nevidnosti oziroma »prozornosti« sicer pričajo vse odmaknjene, marginalne skupine posameznikov. »In to je tisto, kar najbolj boli,« dodaja sestra Cveta.
Ob misli na redovnice povprečnega posameznika najprej preplavijo občutki zaprtosti in prisile, v glavnem pa patriarhalne ukleščenosti, ki ženskam onemogoča vzpon do najvišjih cerkvenih položajev.
Drži: krščanske redovnice ne morejo vstopiti v kler, to je omogočeno le moškim. Podobno je v vseh ostalih močnih cerkvenih skupnostih (drugače je le v reformiranih Cerkvah), kar gotovo vznika iz grobega zgodovinskega deljenja vlog na »moške« in »ženske«. Z ozirom na velika plačna in druga nesorazmerja, ki v javnem in zasebnem sektorju še vedno vladajo tudi v Sloveniji, pa velja pri hitri sodbi, da redovništvo ženske omejuje, za trenutek stopiti korak nazaj. Redovništvo je poklic, pri katerem posameznice zavedanje o omejitvah pri »vzponu« sprejmejo od začetka. Razumevanje tega pogoja je dejansko predpogoj, da se za redovniški poklic sploh odločiš. V tem kontekstu velja dopustiti tudi misel, da je redovništvo bilo (in je še vedno!) ena od učinkovitejših oblik ženske emancipacije. Seveda v moško konstruirani družbi.
Redovi so ženskam skozi zgodovino predstavljali priložnost za pridobitev izobrazbe in zaposlitev, četudi v poklicih, ki so bili že tradicionalno pripisani ženskam (medicinske sestre, učiteljice, socialne delavke). Danes je to precej manj očitno, in morda je tudi v dejstvu, da sodobna ženska vstopa v vse sorte poklicev, mogoče iskati razloge za to, da se za redovništvo, ki je nekdaj predstavljalo možnost osamosvajanja, odloča vse manj posameznic. Do začetka 16. stoletja vzgoji deklet tudi v našem prostoru ni bila namenjena posebna pozornost, čeprav ne gre pozabiti na celo vrsto srednjeveških vplivnic, ki so bile (naključno?) tudi redovnice. Hildegarda iz Bingna je imela v svojem času izjemno velik vpliv na papeže, pa Brigita Švedska in Katarina Sienska, ki je papeža »preselila« iz Avignona nazaj v Rim. Vpliva na širšo skupnost žensk pa te posameznice vendarle niso imele! In četudi so klarise v Mekinjah vodile internat za plemiška, v Škofji Loki pa za meščanska in kmečka dekleta, bi bilo ta parcialna prizadevanja težko označiti za »žensko gibanje«. Prva skupnost, ki je ženske izobraževala aktivno in zavedno, so bile uršulinke. Že povsem na začetku novega veka so lahko delovale dobrodelno, ne da bi pri tem vzbujale kakršne koli sume, kar se je dogajalo drugim ženskim skupnostim tistega časa. Ženski redovi so širši skupnosti žensk omogočili, da v družbi aktivno sodelujejo in da dostopajo do znanja. »Že leta 1917 so menihi trapisti kupili mlatilnico za mlatenje in čiščenje žit. Da se je posameznik naučil uporabe mlatilnice, so ga za leto dni poslali v Francijo na izobraževanje. Leta 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi v Posavju, in leto dni kasneje še kombajn za spravljanje žita. In tudi takrat so morali brata poslati v tujino, da se je tam leto dni učil, kako ga uporabljati. Pri redovnicah je bilo sila podobno! Za določeno skupino ljudi je bil vstop v samostan zagotovo veliko družbena promocija. Pridobili so ugled, mesto v družbi, poklic, lastno identiteto,« dodaja dr. Bogdan Kolar.
Vrnimo se na začetek. Bralcu sem obljubila odgovore na to, ali lahko redovnice tudi opravljajo in pijejo pivo. In obljube velja držati. Opravljati načeloma naj ne bi smele, pravijo, a padejo, seveda, in to pogosto! V tem vendarle uživamo vsi, od novinarjev do župnikov. »Če pogledam sebe, vem, da bi na marsikaterem področju lahko bolj rasla. Najprej kot človek in tudi kot posvečena oseba,« pravi sestra Cveta. Pa to še ne pomeni, da morajo čisto vsakemu, ki jih prizadene, odpustiti že na predpostavki, da so redovnice. »Poglejte ta primer: poznam sestro, ki so ji med vojno ubili tri rodne brate in to iz srca odpustila, s tem se več ne obremenjuje. Druga sestra je doživela podobno in izkušnjo še vedno doživlja skrajno boleče. Da, kristjani imamo zapoved ljubezni in odpuščanja, a ta zmožnost variira od človeka do človeka,« nadaljuje. Znotraj skupnosti je ta odlika sicer še bolj potrebna. Vsaka ima svoj značaj in tudi svojo kulturo, a vendarle živijo skupaj, v isti hiši, za isto mizo. »Veste, ni enako biti Štajerka in Gorenjka, že znotraj države so med sestrami precejšnje razlike.« Razredi, socialno ozadje, izobrazba … Vse to v samostanu ne pade in se ne nevtralizira. Razlike ostajajo. Ostaja pa tudi isti cilj, ki jih osrečuje, pravijo. In ostajajo tudi potovanja in kopalke (četudi se Magdalena že na prvem srečanju poheca, da lahko nosijo le takšne, ki so zapete do vratu in črno-bele). Magdalena se na dopust najraje odpravi v slovenske planine s prijateljicami, ki niso redovnice, ali pa sosestrami. Po dobrem vzponu pa večini, tudi njej, zapaše mrzlo pivo. Mačke ali psa nima. Lahko pa bi ju imela.
Ali lahko imajo mačke in pse tudi karmeličanke in klarise, s katerimi lahko spregovorimo le izza rešetke (in ali lahko to mačko morda vsaj izjemoma peljejo tudi na špancir po vasi)? No, to pa bo treba še preveriti.