ZLATA KLASIKA / Boštjan Hladnik - Sončni krik
Eden izmed najpopularnejših Hladnikovih filmov pripoveduje o obisku skupine dijakov v tovarni gospodinjskih naprav, kjer gangsterja ukradeta precejšnjo vsoto denarja. Plen skrijeta v hladilnik, ki je namenjen šoli za aranžerke nekje ob jadranski obali. V isti šoli se mladenič javi na oglas za fotografa, da bi sebi in svojim prijateljem priskrbel brezplačne počitnice. Pridejo tudi gangsterji v spremstvu detektivov. Šola je polna deklet, ki skušajo osvojiti zmedenega mladeniča … Vse skupaj se zgosti v niz absurdnih, komičnih, z erotiko nabitih situacij, ki gledalcu puščajo nasmešek na obrazu.
Hladnik je bil eden prvih slovenskih režiserjev, ki je načrtno preizkušal meje sprejemljivega v družbi — med erotiko, umetnostjo in ironijo. Sončni krik ima vse to in še več. Film je barvit, dinamičen, “pre”drzen, takšen kot ga takratna jugoslovanska kinematografija še ni poznala. Slavi mladost, svobodo, kreativnost, čutnost in nenazadnje tudi erotičnost in seksualnost. Saj smo leta 68’! Hladnik je v takratni jugoslovanski prostor prinesel svežino iz Francije, kjer je študiral in kot asistent režije sodeloval s priznanimi francoskimi režiserji.
To je nizkoproračunski film, kjer je imel režiser veliko prostora za eksperiment (tudi preizkušanja meja takratnih jugoslovanskih cenzorskih služb) za svoja kasnejša dela (Maškarada, 1971). Da ne bo pomote - Hladnik je z vrsto množičnih prizorov, bogatostjo fotografije in dinamičnim kadriranjem ustvaril film, ki absolutno ne izgleda poceni.
Če smo že pri slavljenju mladosti in svobode - Hladnik je za zvočno kuliso izbral koga drugega, kot takrat, predvsem med mladimi dekleti, sila popularno glasbeno skupino Kameleoni. Bili so jugoslovanski “Bitli”. Danes bi verjetno njihovo vlogo imeli, recimo, Jokerouti.
Že sama uvodna špica je film zase. Hladnik ustvari glasbeni videospot, ki na gledalca deluje tako, kot da bi nas razposajena mladenka ali mladenič prijela za roke in nas popeljala v nek drugačen svet, nekakšen Woodstock, kjer se lahko zgodi “vse” … Kameleone ne le slišimo, ampak tudi vidimo. To je niz odštekanih prizorov: letališče, kjer mladenke v barvnih in “prekratkih” oblekicah tekajo naokoli ali se vozijo s poniji, listajo modne revije, vožnja kolone avtobusov po jadranski magistrali, s kitaristi skupine Kameleoni pripetimi na zunanji strani pred vetrobranskimi stekli. Pojavi se kolaž prizorov izrezkov iz časopisov, s podobami članov skupine Beatles, Jamesa Bonda, katalogov artiklov iz modnih revij, športnih avtomobilov, letal, modnih ur, revije Playboy …
Ti izmenjujoči se prizori statičnih podob postanejo vedno bolj kočljivi. Dekleta so vedno bolj razgaljena. Pomenljivi so trije zaporedni kadri, kjer Hladnik dejansko preko filma komunicira s takratno službo cenzure. V zaporedju sledi nekaj posnetkov iz erotičnih revij kjer dekleta razkazujejo svoja razgaljena oprsja, nato sledi posnetek ilustracije, na kateri z veliki črkami piše TO THE CENSORS in poleg napisa ostarela ženska reže filmski trak, nato sledi bližnji prizor odprtih pločevink paradižnikove mezge, čez katere je položen črn napis na belem kartončku LIBERTE. (Genij!) Iz tega ni težko dešifrirati, zakaj je večino prizorov uvodne špice Hladnik postavil na letališče… VIVE LA LIBERTE!
Če film osvetlimo z različnih zornih kotov v njem najdemo tako kritiko socialističnega sistema s smešenjem avtoritet in družbene morale, posmeh vse bolj razraščajočemu potroštništvu, pohlepu, pa tudi emancipacijo žensk, ki marsikatero stvar vzamejo v svoje roke. Tudi tako, da se vse oblečejo v rdeče potapljaške tute in ena za drugo poskačejo v morje, da bi poiskale svojo (spolno) žrtev - glavnega igralca Tomaža.
Film sicer uradno ni bil cenzuriran, kot se je to zgodilo pri naslednjem filmu Maškarada, vendar je doživel bolj pretkano obliko cenzure - ignoriranje s strani uradnih institucij, omejevanje predvajanj, namreč označen je bil kot “neprimeren za mladino” in “moralno vprašljiv”. A danes film spada v kanon slovenske kinematografije - prava ZLATA KLASIKA!