ZLATA KLASIKA / France Štiglic - Mladina gradi

Ko razmišljam o odraščanju, o tem, kako otroci in mladi živijo, preživljajo čas, gradijo identiteto, se mi zdi skoraj nepredstavljivo, da je le nekaj desetletij pred mojim rojstvom obstajala generacija, ki je svoje otroštvo in mladost preživljala povsem drugače. Ne mislim na razliko med telefoni in brez telefonov, med današnjim udobjem in bolj skromnim življenjem, ki so ga imeli včasih, mislim predvsem na temeljno razliko v dojemanju sveta, v predstavi o tem, kaj je normalno in kaj je mogoče. Ob gledanju kratkega dokumentarnega filma Franceta Štiglica Mladina gradi iz leta 1946 se zavedam, da opazujem nekaj, kar je nastalo v času, ko je bilo odraščanje bistveno bolj kolektivna izkušnja kot individualna. To ni bila mladina, ki išče svoj izraz, svojo identiteto ali svoj glas, to so bili mladi ljudje, ki so v povojni razrušenosti živeli z občutkom, da je prihodnost stvar, ki jo je treba dobesedno zgraditi. Danes bi si bilo težko predstavljati že samo idejo, da bi generacija najstnikov prostovoljno šla v večtedenske fizične delovne akcije, in to ne zato, ker bi bila današnja mladina lena ali manj sposobna, ampak ker je duh časa spremenjen. Odraščanje je danes bolj notranje, bolj individualno, bolj vezano na osebne želje in s tem osebne poti. Leta 1946, ko je France Štiglic posnel film Mladina gradi, je bil svet, v katerem so odraščali mladi, popolnoma drugačen. Vojna je bila še vedno otipljiva, vse je bilo treba znova vzpostaviti, ceste, proge, mostove, odnose. Otroci so zgodaj odraščali, ne iz potrebe po samostojnosti, ampak zaradi okoliščin, ki so to zahtevale. V tem času ideja skupnosti ni bila floskula, bila je realnost dneva in preživetja in film to energijo ujame ne kot ideološki imperativ, ampak kot dejstvo, ki oblikuje ljudi, njihovo mladost in njihove ambicije. Ob tem me prav preseneti, kako neposredno pokaže tisto, kar se nam danes zazdi že skoraj eksotično, namreč mladost, ki se organizira okoli dela, ne kot kazni ali nuje, ampak kot smisla in s tem ne kot nečesa, kar jih ovira pri lastnem življenju, ampak kot nekaj, kar to življenje šele zares vzpostavi. To ni nostalgija, to je samo moje preprosto opažanje, kako zelo se je premaknilo razumevanje tega, kaj pomeni biti mlad in kaj pomeni pripadati družbi. Štigličev film zato deluje kot presenetljivo živ vpogled v mentaliteto časa, ko je bil družbeni projekt tako velik, da je segal v vsakdanje življenje. Prav ta vpogled namreč omogoča, da se, še preden preidemo k tehnični ali estetski analizi filma, vprašamo, kako je bilo živeti v obdobju, ko je bila skupnost dejansko izkustvo in ne samo metafora. Šele iz te razdalje, iz razumevanja, da film ne prikazuje boljše ali slabše mladosti, ampak predvsem drugačno, lahko zares stopimo v film in ga beremo kot dokument časa, v katerem je nastal, se pravi neposredno v povojnem obdobju, ko je bila Slovenija, tako kot celotna Jugoslavija, v procesu intenzivne obnove. In ta kontekst je tisti, ki določa njegovo vsebino. 

Film prikazuje mladinske delovne brigade, ki obnavljajo železnico, urejajo ceste in pomagajo postavljati temelje nove infrastrukture, ob tem pa je pomembno, da Mladina gradi ni bil le domači dokumentarni dosežek, saj je leta 1947 na beneškem filmskem festivalu prejel bronastega leva in s tem eno prvih velikih mednarodnih nagrad za slovenski film, kar dokazuje, da je bil film presežen tudi izven političnega okvira, ki mu je doma pripadal. Beneška nagrada je bila že takrat ena najprestižnejših evropskih potrditev, in dejstvo, da jo prejme ravno kratki povojni dokumentarec, je na nek način oblikovalo nadaljnjo pot slovenskega filma in tudi samega Štiglica. Formalno je film precej bolj kompleksen, kot bi pričakovali od povojnega reportažnega dokumentarca, montaža Milke Badjura je natančna, ritmična, skoraj muzikalna, tako kot glasba Bojana Adamiča, ki je filmu dal podlago. Estetsko film združuje dokumentarno neposrednost s presenetljivo poetično komponiranimi črno-belimi kadri, v katerih se ritem dela, gibanje teles in montažni rezi povežejo v skoraj koreografiran vizualni tok. Seveda je vidno, da je bil ustvarjen v času, ko je bila država v procesu gradnje nove identitete, vendar njegova propagandna funkcija ni tako zelo vsiljiva, saj film ne vključuje parol, ne uporablja govorcev, ne razlaga političnih ciljev. Propaganda se kaže zgolj v sami zasnovi, v odločitvi, katero realnost je treba pokazati in to je tudi eden najzanimivejših aspektov filma, ki kljub temu da prikazuje delo mladinskih brigad kot simbola družbenega optimizma, ostane zvest dokumentarnemu pogledu. Mladi v filmu niso abstraktni junaki, ampak konkretni ljudje in realnost povojnih let ni skrita, ampak je posneta neposredno. Mladina gradi zato danes deluje predvsem kot dragocen in zelo jasen dokument časa, ki preteklost razkriva v njeni dvojnosti, tako v resnični energiji povojne obnove kot v političnem kontekstu, ki je to energijo usmerjal. Prav ta dvojnost daje filmu trajno vrednost, saj ga ne gledamo zato, da bi se navduševali nad nekdanjo mladino, ampak zato, ker nam pokaže, kako močno je zgodovinski trenutek vplival na oblikovanje identitete neke generacije in kako drugačne so okoliščine odraščanja danes. Beneški bronasti lev je filmu zagotovil mednarodno pozornost, Štiglicu pa odprl vrata k njegovemu prvemu igranemu celovečercu Na svoji zemlji. A ne glede na nagrado, film ostaja najbolj prepričljiv prav kot neposreden, človeško opazen portret povojnega časa, časa, ko je bilo graditi prihodnost mišljeno povsem dobesedno.