ZLATA KLASIKA / Jane Kavčič - Sreča na vrvici
Sreča na vrvici (1977, režiser Jane Kavčič) je slovenski film poznih sedemdesetih, ki ga mnogi doživljamo kot del družbenega in kulturnega tkiva, ne samo kot zabavo za otroke, ampak kot temeljni film generacije, rojene v obdobju intenzivne urbanizacije. Čeprav je bil film posnet leta 1977 in umeščen v čas, ko so nova naselja rasla hitro in po modernističnih merilih, ostaja njegov fokus presenetljivo preprost, želi namreč pokazati, kako otrok v svetu odraslih išče svoj prostor, svoj glas in svojega zaveznika, velikega, črnega, rahlo nerodnega, a čudovito vdanega pasjega spremljevalca. Osrednje razmerje med fantom Maticem in psom Jakobom je zgrajeno na univerzalnosti, ki preseže čas in prostor, gre za otroka, ki v svojem intimnem svetu globoko potrebuje bitje, ki ga ne ocenjuje, ampak ga preprosto sprejme. V tem razmerju film zajame arhetip otroške bližine, tisto brezpogojno prijateljstvo, ki je odraslemu pogosto nedosegljivo. Jakob ni metafora, ampak del otrokove eksistence, je prostor, kjer se lahko njegove čustvene potrebe umirijo, vzporedno s tem, pa film odpira tudi vprašanje odraščanja v stanovanjskih blokih, ki so zaznamovali generacijo sedemdesetih in osemdesetih let. Bloki, dvorišča, dvignjeni vhodi, garažne površine in medprostori med visokimi stolpnicami ljubljanske Bratovševe ploščadi ustvarijo specifično otroško topografijo, ki je v filmu prikazana kot teren iger, pogajanj, rivalstev in zavezništev. Ta prostor ni idiličen, je pa urban in hkrati poln območij, kjer se odvija boj za status in pripadnost. Eden izmed ključnih elementov filma je avtentičnost otroške skupnosti, mladi igralci (Matjaž Gruden kot Matic, Nino de Gleria kot Rok in Mitja Tavčar kot Črni Blisk) nastopajo kot resnični otroci svojega časa, z lastno govorico, gestami in spontano socialno dinamiko. Posebej izstopa Mitja Tavčar v vlogi Črnega Bliska, ki s svojo neposrednostjo in karizmo uteleša tisti sloj otroške logike, ki je povsem divja igra.
Film obenem premišljeno kaže razdaljo med svetom otrok in svetom odraslih, s tem da so odrasli v filmu pogosto prikazani kot tisti, ki vzdržujejo pravila, nadzorujejo red in urejajo življenje po načelih učinkovitosti, predvidljivosti in odgovornosti, otroci pa svet doživljajo drugače, iz notranjega impulza, iz domišljije, iz potrebe po druženju. Ta razpoka med dvema logikama je v filmu osrednji dramaturški motor, pes, ki ga odrasli razumejo kot breme in motnjo, je za otroke vir topline in identitete in prav to je moment, v katerem film pokaže svojo izrazito humano naravnanost, saj v središče postavi tisto, kar odrasli pogosto spregledajo. Ker je film nastal konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej v času, ki ga danes razumemo kot pozni socializem, ima tudi subtilno dokumentarno vrednost. Ne razpravlja o politiki, a pokaže vsakdan, v katerem so otroci oblikovali svoj mikrosvet sredi novih arhitekturnih struktur t.i. betonske džungle in ustvarjali lastne skupine. Sreča na vrvici zato deluje kot most med dvema pogledoma na otroštvo, med notranjo čustveno resnico otroka in zunanjim družbenim okvirjem, ki ju oblikuje. Zvestoba otroka do psa in pogajanje s svetom odraslih ustvarijo pripoved, ki presega zgolj mladinsko zgodbo, zato Sreča na vrvici ni le film, ki ga je gledal vsak otrok več kot enkrat, ampak je film, ki preprosto ostane v zavedanju, ker pokaže tisti prehod, ki ga mora vsak od nas opraviti, prehod iz otroške mehkobe v svet, ki je trši, bolj urejen, pa vendar bolj omejen.
