ZLATA KLASIKA / Jože Bevc - Bizoviške perice
Film Bizoviške perice Jožeta Bevca iz leta 1959 je devetminutni dokument o delu, ki ga danes ni več. V središču so ženske iz Bizovika, vasi ob Ljubljani, ki so za meščane prale perilo. Film prikazuje njihov vsakdan, zbiranje umazanega perila po domovih v Ljubljani, njegovo označevanje, namakanje, drgnjenje, splakovanje, sušenje in vračanje nazaj naročnikom. Poklicno pranje perila v Bizoviku je imelo dolgo tradicijo. To območje, ob potokih Dolgi potok in Dolga, je bilo najstarejše središče tovrstnega dela v Sloveniji. Delo je zahtevalo obilico vode, bližino mesta in predvsem močne, vzdržljive ženske roke. Bizoviške perice so s svojim delom omogočale red in udobje meščanskemu prebivalstvu Ljubljane, hkrati pa so si z njim zagotavljale skromen, a stalen dohodek. Perice so perilo najprej zbrale po ljubljanskih domovih, ga označile in pripravile za žehtanje – kuhanje in razkuževanje. Voda je bila ključni element tega procesa, mila pa se je v praksi začelo uporabljati šele v drugi polovici 19. stoletja. Po žehtanju je sledilo mencanje, beljenje na soncu in pranje v potoku. Delo se je končalo s sušenjem, glajenjem in raznosom po hišah. To je bil sklenjen tedenski cikel, ki se je ponavljal iz tedna v teden, skoraj brez premora.
Delo bizoviških peric je bilo fizično naporno in vremensko pogojeno; pozimi so prale v ledeni vodi, poleti v vročini.
Njihov vsakdan je bil odvisen od narave, od pretoka potoka, od suše, od mraza, od sonca. Delo ni imelo urnika, ritem je določal material in ne človek. Film tega ne dramatizira. Bevčeva pripoved in glas naratorja delo opisujeta z mirnostjo, ki odraža logiko časa, v katerem je bilo samoumevno, da je življenje povezano s trdim delom. Ni občutka trpljenja, temveč bolj zavedanje nujnosti. Ženske, ki jih vidimo, niso prikazane kot žrtve, temveč kot del delujoče skupnosti, v kateri ima vsak opravek svoj namen in težo. Ko so v 60. letih 20. stoletja pralni stroji postopno vstopili v gospodinjstva, je ta poklic izginil. Z njim se je končal način življenja, v katerem je bilo delo tesno povezano z naravo in telesom. Delo peric je bilo del družbene ekonomije preživetja, sveta, kjer so ženske z ročnim delom ohranjale mejo med mestom in podeželjem, med udobjem in naporom. Film Bizoviške perice danes deluje kot zgodovinsko pričevanje in etnološki dokument, a hkrati kot tihi poklon vztrajnosti in volji. Prikazuje generacijo žensk, ki so živele v nenehnem fizičnem stiku z vodo, z naravo in z materiali, ki so jih vsak teden znova vračale v red. Njihovo delo ni bilo romantično, a je bilo temeljno, delo, ki je ohranjalo čistočo in red v mestu, ki ga same niso nikoli zares poselile. To ni film o socialni neenakosti, temveč o delu, ki je sčasoma izgubilo svoj prostor. Bevc v devetih minutah prikaže svet, v katerem so bile roke orodje preživetja, delo pa del vsakdanjega ritma, ki ga danes poznamo le še posredno. Film ostaja pomemben dokument, ne samo kot priklic preteklosti, temveč kot opomnik na čas, ko je bilo trdo, garaško delo razumljeno kot naravni del življenja.
