ZLATA KLASIKA / Jože Gale - Kekec
Jože Gale je s filmom Kekec ustvaril enega najtrdnejših stebrov slovenske filmske zgodovine. Posnet leta 1951 po pripovedi Josipa Vandota Kekec nad samotnim breznom je bil prvi slovenski celovečerni mladinski film po vojni in tudi prvi, ki je prejel mednarodno nagrado. Na Beneškem filmskem festivalu leta 1952 je osvojil Zlatega leva za najboljši mladinski film v kategoriji 11–14 let. Uspeh ni bil naključen, film je imel vse, kar mora imeti dober pustolovski film za otroke, jasen konflikt, pristne like, napeto zgodbo in toplino, ki ne izgine niti po sedmih desetletjih. V glavni vlogi enajstletnega Kekca nastopi Matija Barl, izbran med več kot tisoč prijavljenimi otroki. Njegov Kekec je živahen, pogumen in iskren, je otrok, ki zna misliti s svojo glavo in se ne ustraši ne narave ne odraslih. Ob njem Frane Milčinski – Ježek ustvari nepozabnega Kosobrina, dobrodušnega zeliščarja, ki s toplino in preprostostjo uravnoteži napetost med junakom in njegovim nasprotnikom. France Presetnik kot Bedanec je dovolj prepričljiv, da ga otroci ne marajo, a tudi dovolj človeški, da ne postane karikatura. Zdenka Logar kot Mojca doda filmu nežnost in občutek sočutja, ki se lepo prepleta z dečkovim pogumom. Pomemben del uspeha filma je glasba. Marjan Kozina je napisal eno najprepoznavnejših slovenskih filmskih partitur, Frane Milčinski – Ježek pa besedilo za pesem Dobra volja je najbolja, ki jo poje Tomaž Tozon.
Ta pesem je sčasoma postala del naše kulturne dediščine, v filmu pa deluje kot rdeča nit, ki povezuje veselje, vztrajnost in upanje.
V njej je ujeta preprostost, ki najbolje opiše tudi samega Kekca. Dogajanje v filmu je postavljeno v okolico Kranjske Gore in Julijskih Alp, kjer narava ni samo ozadje, ampak del zgodbe. Gore in gozdovi ustvarijo občutek nevarnosti in lepote hkrati, zaradi česar film deluje prepričljivo tudi danes. Gale je znal iz narave izvleči tisto, kar je za otroke najbolj privlačno, občutek svobode in pustolovščine. Kekec je tudi zgodba o pogumu in iznajdljivosti. Kekec se ne bojuje z močjo, ampak z bistroumnostjo. Premaga Bedanca ne zato, ker bi bil močnejši, ampak ker zna razmišljati in ne izgubi poguma. To je mogoče razlog, da film še danes nagovarja otroke. Zanimivo je, da Kekec ni ostal osamljen film, Gale je kasneje posnel še Srečno, Kekec! (1963) in Kekčeve ukane (1968). Vsi trije filmi so ohranili Vandotov svet in njegovo preprosto, a jasno sporočilo o prijateljstvu, pogumu in dobroti. Danes so vsi restavrirani in ponovno na voljo za ogled, kar kaže, da zanimanje za Kekca ne pojenja. Galejev film ostaja topel in neposreden, tako kot njegov junak.
