ZLATA KLASIKA / Jože Pogačnik - Cukrarna
Ko danes hodim mimo Cukrarne, me vedno znova preseneti, kako zelo je ostala ista in hkrati drugačna od tiste, ki sem jo poznala v otroštvu. Prenovljena je, očiščena, vrata so velika in odprta, okna bleščijo. Ampak v resnici ostaja tista stara, masivna, nekako mrka, pravokotna tvorba, ki je že sama po sebi kot nekakšen spomin na mesto, neke vrste industrijski blok, ki v sebi nosi več zgodb, kot jih lahko katerikoli muzej razstavi. Ko sem bila še mlajša, je bila Cukrarna skoraj mit. Ne toliko zaradi svoje podobe, ta je bila bolj strah vzbujajoča kot romantična, ampak zaradi tega, kar so nam o njej pripovedovali v šoli. Murn. Kette. Pesniki, kašelj, revščina, tuberkuloza. Vsa generacija otrok je odrasla s to predstavo, da se med zidovi skriva nekakšna tragedija, ki jo je mesto pospravilo v pozabo. Ko sem prvič videla dokumentarni film Cukrarna (1972) režiserja Jožeta Pogačnika, me je presenetilo, da v njem ni nobenih pesnikov, nobene literarne romantike, nobene mitologije. Gledala sem ljudi. Resnične, utrujene, revne. Ljudi z margine, ki so v tisti stavbi živeli desetletja po tem, ko so šolske knjige že naredile iz Cukrarne nekakšno literarno grobnico. Film izhaja iz neposrednega opazovanja prostora in njegovih prebivalcev, brez komentarja, brez razlag in brez izrazite dramaturške konstrukcije. Odsotnost naracije in niz close upov na obraze stanovalcev Poljanskega nasipa 40 omogoča gledalcu, da prostor in ljudi zazna v njihovem lastnem ritmu.
Kratki dokumentarni film posnet v produkciji Viba filma, s scenarijem Metke Vajgl in Matjaža Zajca, velja za enega najznačilnejših primerov slovenskega socialnega dokumentarca sedemdesetih let. Dolg je le 13 minut, a v tem kratkem času izoblikuje jasen, definiran portret prostora in ljudi, ki so živeli v nekdanji tovarni sladkorja, v Cukrarni, stavbi s kompleksno in težko zgodovino. V številnih sinopsisih, ki spremljajo film, je zgradba opisana kot »azil za ljudi vseh vrst, poklicev in starosti«, »majhna galerija neveselih človeških usod« in »mestna sramota«. Ti opisi določajo smer filma, ki ga ne zanima zgodovinski mit Cukrarne iz 19. stoletja, ne romantična podoba pesniških legend, temveč socialna realnost njenih stanovalcev. Stavba postane ozadje, ki ne pripoveduje o literarnih ikonah, temveč o izključenosti, revščini in eksistencialnih stiskah ljudi, ki živijo v njej. V tem smislu sodi Cukrarna med dela, ki v slovenski dokumentarni tradiciji predstavljajo izrazito socialno angažiranost brez didaktičnosti. Pomembno je, da film ne išče senzacionalnosti, ne osvetljuje posameznih življenj kot posebej tragičnih ali izjemnih, ampak jih predstavi v kontekstu prostora, ki je sam postal sinonim zanemarjenosti. S tem Cukrarna pridobi dvojno funkcijo, je dokument svojega časa in hkrati vizualno pričevanje o stanju, ki ga institucionalna zgodovina pogosto potiska na rob. V retrospektivah Pogačnikovega opusa je film redno vključen med njegova najbolj prepoznavna socialna dela, v programskih zapisih pa ga pogosto omenjajo skupaj s filmi, ki prav tako obravnavajo marginalne skupnosti. S tem zaseda posebno mesto v razvoju slovenskega dokumentarizma, saj je koncentrat socialne tematike, izpeljane brez patetike in brez moraliziranja, v času, ko so dokumentarci v Jugoslaviji intenzivno raziskovali družbene razpoke. K celotni atmosferi filma pomembno prispeva tudi glasba, ki jo je napisal Tomaž Pengov, njegova melanholična spremljava ne komentira dogajanja, ga le rahlo podčrta in s tem ustvarja občutek časa, ki stoji, predvsem pa prostora, ki počasi razpada. Prenovljena Cukrarna danes deluje kot sodobni umetnostni center, razstavni prostor in kulturno središče. Čeprav je stavba arhitekturno in funkcionalno temeljito posodobljena, ostaja zunanja kamnita in opečnata lupina skoraj ista kot je bila včasih. Nova vsebina v stari strukturi poudarja razliko med zgodovino stavbe in njenim sodobnim poslanstvom in v tem kontekstu film deluje kot pomemben arhivski dokument, saj ohranja podobo Cukrarne iz obdobja, ko je stavba že dolgo veljala za degradiran prostor, še preden se je začela njena preobrazba. Pogačnik je tako ustvaril edinstven vizualni zapis mesta in družbe v določenem zgodovinskem trenutku, v kratki formi je uspel izrisati celotno okolje enega najbolj simbolnih ljubljanskih prostorov, in to na način, ki preseže zgolj dokumentiranje, saj postane pričevanje o življenju ljudi, ki so ostajali nevidni v samem središču mesta.
