ZLATA KLASIKA / Matjaž Klopčič – Moj ata, socialistični kulak
V filmu Moj ata, socialistični kulak (1987) Matjaž Klopčič združi satirično ostrino in intimno družinsko dramo v večplastno pripoved o povojni slovenski vasi, kjer se osebno in politično neločljivo prepletata. Posnet po scenariju Toneta Partljiča film razgrinja življenje kmečke družine Malek, ujete v protislovja novega socialističnega reda. Na eni strani stoji Jože Malek, nekdanji partizan in lastnik kmetije, človek z ideali in ponosom, na drugi pa svet, ki se spreminja v birokratsko parodijo enakosti. Film se nasloni na zgodovinsko izkušnjo kolektivizacije, a iz nje ne ustvari ideološke drame, temveč grenko satiro o vsakdanjem življenju v času, ko so politični slogani zarezali v družinske odnose. Osrednje napetosti filma izhajajo iz paradoksa, namreč zmagovalci revolucije se znajdejo v položaju, kjer so prisiljeni sumiti drug drugega. Jože Malek, ki je bil nekoč borec za svobodo, zdaj postane kulak, razredni sovražnik, in to ne zaradi svojih dejanj, temveč zaradi svojega posestva, svojega obstoja. Klopčič iz tega absurda ne dela tragedije, ampak družinsko mikro dramo, prežeto z ironijo, v kateri ideologija prodira v vsakdan; zbori, poročila, samokritike, absurdni sestanki in nenehno iskanje 'krivde'. Ton filma je neobičajno uravnotežen, humor je prisoten, a ne zato, da bi razbremenil zgodbo, temveč da bi poudaril njeno tragično banalnost. Satira pri Klopčiču ni sredstvo posmeha, temveč mehanizem razumevanja, kajti smeh je tisto, kar ljudem ostane, ko jim zmanjka vsega drugega. Jože Malek je več kot le filmski lik, je arhetip človeka, ki se znajde na napačni strani zgodovine, čeprav ni nikoli zamenjal svojih načel. Njegova identiteta je ujeta v prostor med zvestobo in dvomom, med častjo in prilagajanjem.
Film zastavlja vprašanja, ki segajo onkraj konkretne povojne izkušnje, kaj pomeni ohraniti integriteto, ko se svet okrog tebe preoblikuje v ideološko karikaturo?
Kako preživeti, ne da bi postal del sistema, ki te želi pogoltniti? Klopčič teh vprašanj ne razreši, pusti jih odprta. Moj ata, socialistični kulak je subtilen, inteligenten in izjemno natančno zgrajen film, ki presega svojo zgodovinsko kuliso. Ne gre le za satirično pripoved o kolektivizaciji, temveč za refleksijo o tem, kako oblast preoblikuje intimni prostor, kako ideologija vstopi v jezik, v vsakdanje navade. Film je mojstrsko uravnotežen med humorjem in melanholijo, med družinsko pripovedjo in politično alegorijo. V kontekstu slovenskega filma osemdesetih let Moj ata, socialistični kulak predstavlja redko zmes realizma in ironije, ki ohranja svojo moč tudi danes, mogoče kot opomnik, da se zgodovina nikoli ne ponavlja na enak način, temveč vedno skozi človeško, prepoznavno slabost – iluzijo, da lahko ideologijo preoblikujemo v resnico.
