ZLATA KLASIKA / Matjaž Klopčič - Vdovstvo Karoline Žašler

Vdovstvo Karoline Žašler, celovečerni film Matjaža Klopčiča iz leta 1976, je del slovenske kinematografije, kjer je intimna zgodba posameznice obenem razgrnjena kot analiza širšega družbenega mehanizma. Film, posnet v produkciji Viba filma, sledi življenju Karoline (Milena Zupančič), katere pot se začne v zakonu s precej starejšim in alkoholu podvrženim možem Žašlerjem, ki ga Polde Bibič odigra z notranjo energijo človeka, ki je prepozno spoznal, da ga lastna nemoč dela še bolj nasilnega. Ko se Karolina zaplete v kratko, a intenzivno razmerje z mladim moškim, vas to pretvori v moralni škandal, kjer je vsa pozornost usmerjena vanjo, ne pa v okoliščine, ki so razmerje sploh omogočile. Mladenič postane skoraj nepomembna figura, njegov obstoj služi le kot sprožilec za izključitev Karoline iz skupnosti. Film od tu naprej ni zgodba o aferi, temveč o procesu, v katerem se vas, hibrid med ostanki kmečke tradicije in novo industrijsko delavsko realnostjo, utrdi v enotno telo, ki s svojo moralno paniko izbruhne proti ženski, ki preseže začrtano vlogo. Karolina ni pregnana v klasičnem smislu; njena izločitev je postopna, gre za obrekovanje, posmeh in nenehne poglede, ki jo potiskajo iz sfere človeškega v sfero funkcije. Ko Žašler ponižanja ne zdrži več in se ubije, to samo potrdi, kako krhek je moški položaj v svetu, kjer se vrednota moškosti meri skozi ženino poslušnost in telesno ekskluzivnost.

Karolina ostane sama, a ne v osvobajajočem smislu; njeno vdovstvo ni zgolj rezultat smrti moža, temveč stanje, ki ga skupnost vsili kot permanentni identitetni okvir. 

V naslednjih poglavjih filma spremljamo njene poskuse, da bi si ustvarila varnejše življenje prek novih razmerij, toda ta razmerja niso nikoli enakovredna. Moški, ki prihajajo in odhajajo, so bolj odsevi družbenega reda kot posamezniki, eden ji ponuja kratkotrajno nežnost, drugi nadzor, tretji možnost stabilnosti, a nobeden ne vidi Karoline kot osebe. V njihovi prisotnosti se razkrije, da je patriarhalna ekonomija tako vsestranska, da celo intimnost postane nadaljevanje družbene discipline z drugimi sredstvi. Klopčičeva režija se izogiba melodramatičnim poudarkom, čeprav bi zgodba zlahka zapadla vanje, namesto tega film ohranja ton izčrpanosti, v katerem ni katarzičnega momenta, ni jasnega preloma, ni odrešilne figure; vse se dogaja v počasnih pomikih, skoraj nevidno, podobno kot v resničnem življenju, kjer družbeni pritisk redko eksplodira, temveč deluje z nenehnim drobljenjem duha. Vdovstvo Karoline Žašler tako postane več kot le zgodba o ženski, ki jo vas zavrne, gre za natančno študijo, kako se posameznica, ki si drzne poslušati lastne želje, znajde v svetu, kjer skupnost razume žensko telo kot delno skupno lastnino, kjer se intima sprevrže v moralni kapital, kjer je trpljenje kazen za odstopanje. Film je izjemno sodoben v tem, da ne išče rešitev, ampak nas sooči s tem, kako grobo lahko skupnost oblikuje človeka, dokler ne ostane komaj še senca svoje prvotne želje. Vdovstvo Karoline Žašler zato ostaja eden najbolj prodornih filmov slovenske kinematografije, ne zaradi dramatičnosti dogajanja, temveč zaradi lucidnosti, s katero opazuje, kaj vse se lahko zgodi, ko se posameznica znajde sama proti svetu, ki se hrani s predstavo o lastni moralni čistosti. Film je bil leta 1977 uvrščen v tekmovalni program 27. Mednarodnega filmskega festivala v Berlinu (Berlinale), kjer se je potegoval za nagrado Zlati medved, kar je bila za tisti čas ena najvišjih možnih mednarodnih potrditev za slovenski film.