ZLATA KLASIKA / Tugo Štiglic - Poletje v školjki

Ko pomislim na film Poletje v školjki, se spomnim poletij, ki so trajala celo večnost. Bila so osemdeseta leta, tisti čas, ko smo še verjeli, da svet obstaja samo zato, da bi ga raziskovali. Moje otroštvo je bilo en sam prostor svobode in druženja s prijatelji. Z radia so prihajali mehki, svetli zvoki poletne uspešnice Prisluhni školjki, ki sta jo ustvarila Jani Golob in Milan Jesih in vsaka melodija je nosila nekaj, kar si lahko razumel samo takrat, občutek, da te prihodnost čaka z odprtimi rokami. Na parkiriščih so v vrstah stali fički in stoenke, mame so hodile v službo v oblekah iz Mure in Laboda, lasje so bili rahlo natupirani in ko se je začel prenos smučarskih tekem, je cela država dihala z Bojanom Križajem in Matejo Svet. Vse je bilo videti tako znano, poletja, morje, televizijski program, ki je imel samo dva kanala in tisti občutek, da se bo vse nadaljevalo večno.

Leta 1986 je imelo poletje vonj po sončni kremi, punce pa smo bile vse zaljubljene v Davida Slugo.

Ne ker bi bil filmska zvezda, ampak ker je bil takšen, kot so bili fantje, ki so nam bili všeč; malo sramežljiv, malo pogumen, z nasmehom, ki si ga zapomniš. V njegovih gibih je bilo nekaj iskrenega, neizumetničenega, nekaj, kar je spominjalo na nas same. On je bil Tomaž, tisti fant, ki se potaplja v modrino morja in hkrati v prve občutke, ki jih še ne zna poimenovati. Režiser Tugo Štiglic je znal tisto obdobje ujeti z neverjetno lahkotnostjo; sin legendarnega Franceta Štiglica, ki je ustvaril prvi slovenski celovečerni film po drugi svetovni vojni (Na svoji zemlji;1948, scenarij Ciril Kosmač), je šel povsem svojo pot. Ko je leta 1986 posnel Poletje v školjki, je ujel nekaj, kar presega samo film.

To ni bila le zgodba o morju, ampak o mladosti, o tisti posebni starosti, ko si hkrati otrok in skoraj odrasel. O času, ko ljubezen še nima besed, a te kljub temu vznemirja, ko se ti pogled zatakne ob nekom drugem in ne veš, zakaj. V odnosu med Tomažem in Mileno, v njunih nerodnih pogovorih in zadržanih dotikih, je ujel nekaj, kar je v filmih redko, popolno iskrenost. Štiglic ni bil sentimentalen. Njegova kamera je mirno opazovala svet, kot bi razumela, da je lepota v preprostosti, po drugi strani pa v klasični zgodbi s preprekami, ki jih more glavni junak premagati, da občinstvo lahko simpatizira z njim in zanj tudi navija, kot smo seveda vse punce širom Slovenije za Davida. Poletje v školjki je film o generaciji, o nas. Je je točno tak, kot je bilo naše otroštvo, brez telefonov, brez filtrov, brez hitenja, samo morje, sonce, nekaj mivke, prijatelji in občutek, da se vse šele začenja. In seveda Piran in Portorož kot glavna protagonista. Na televiziji smo film gledali skupaj, cela ulica otrok in potem še dolgo zvečer sedeli na klopeh in govorili o njem, kot bi šlo za nekaj, kar se je zgodilo tudi nam. Ko se je Tomaž zazrl v Mileno, smo vsi razumeli, kaj pomeni prvič pogledati nekoga, ki ti bo za vedno ostal v spominu, tisti občutek, da je vse mogoče in da poletje ne bo nikoli končano. Poletje v školjki je film o času, ko smo še znali sanjati z odprtimi očmi, ko je bila mladost nekaj, kar se je živelo, ne dokumentiralo, ko si moral, če si hotel nekomu povedati, da ti je všeč, to res izreči, ko so otroci znali še rabutati in potem zbežati, ko smo cele dneve preživeli zunaj, plezali po drevesih, skakali v morje, se potapljali in se domov vračali šele, ko se je že spuščala tema. Mogoče je Poletje v školjki tudi zato kultni film. Ker govori o času, ko smo imeli vse, čeprav tega takrat še nismo vedeli.