ZMAGA PRVA LAŽ - odlomek iz knjige

1.poglavje

Začne se z malenkostmi: z dodatno zobno ščetko v steklenem kozarcu ob umivalniku, z nekaj kosi oblačil v najmanjšem predalu, s kablom za polnjenje telefona na vsaki strani postelje. Nato se malenkosti počasi namnožijo in kmalu se v kopalniški omarici za svoj prostor potegujejo britvice, ustna vodica in kontracepcijske tabletke, večerno vprašanje pa se ne glasi več »A prideš k meni?«, temveč »Kaj bova danes kuhala?« 

In tudi nocojšnji korak je postal neizogiben, naj sem se ga še tako bala. 

Čeprav šele danes spoznavam druščino, zbrano za jedilno mizo, osebe, ki jih Ryan pozna vse od otroštva, ni nikomur ušlo, da sem postala stalnica v njegovem življenju. Vselej so drobni detajli tisti, ki jih ženska vnese v moško domovanje, na primer barvno ujemajoče se blazine na kavču ali bežen vonj po jasminu, ki veje iz razpršilnika na knjižni polici, in vse to vedno opazi vsaka ženska, takoj ko stopi skozi vhodna vrata. 

Čez s svečami osvetljeno mizo priplava glas in se spretno izogne cvetličnemu aranžmaju na sredi, za katerega so mi zagotovili, da deluje »nežno, a samozavestno«, in obvisi pred menoj v zraku. »Evie, kako nenavadno ime.« 

Obrnem se k Beth, tuhtajoč, ali bi sploh odgovorila na njeno vprašanje, ki to ni. 

»Okrajšava za Evelyn. Po babici sem ga dobila.« 

Ženske se skrivoma spogledajo in brez besed sporazumejo. Sleherni odgovor iz mojih ust budno pretehtajo in ga evidentirajo za nadaljnjo razpravo. 

»Oh, kako krasno!« zacvili Allison. »Jaz sem tudi dobila ime po svoji babici. Od kod si že rekla, da si?« 

Tega jim še nisem razkrila, kar dobro vedo. Kot ptice roparice bodo neumorno kljuvale vso noč, dokler ne bodo iz mene izbezale vseh želenih odgovorov. 

»Iz majhnega mesteca v Alabami,« odvrnem. 

Še preden bi me uspele zaslišati, iz katerega majhnega mesteca natanko, Ryan zamenja temo. »Allison, prejšnji teden sem v trgovini videl tvojo babico. Kako se kaj drži?« 

S tem mi zagotovi nekaj dragocenih trenutkov olajšanja, medtem ko mu Allison razlaga, kako shaja babica, odkar je dedek umrl. Ne bo dolgo, pa bom spet na tapeti. 

Gostov mi ni treba kaj dosti spoznavati, saj kmalu izvem vse o njih. Tiste vrste ljudje so, ki so skupaj hodili že v vrtec in se vse do konca srednje šole zadrževali v isti družbi. Potem so se v skupinicah po dva ali trije odpravili na tistih nekaj fakultet, kamor so se lahko vsak dan vozili od doma. Vsi so se pridružili sestrstvom in bratovščinam, tam spoznali druge skupinice dveh ali treh posameznikov s podobnim ozadjem ter se naposled vrnili v to majhno mestece v Louisiani, nazaj v svoj zaprti krog starih znancev. Grške črke, ki so predstavljale sestrstva in bratovščine, so zamenjali za članstva v raznih dobrodelnih društvih, ob večerih so se družili za jedilno mizo, ob sobotah popoldne pa na golfu, kadar se seveda ni križal z ragbijskimi tekmami jugovzhodne konferenčne lige. 

Ne obsojam jih, da so takšni; pravzaprav jim zavidam. Zavidam jim lahkotnost, ki jih preveva na tovrstnih srečanjih, saj natanko vedo, kaj pričakovati in kaj se pričakuje od njih. Zavidam jim blagoslov, ki spremlja zavedanje, da so jih vsi someščani videli tako v najslabših kot v najboljših trenutkih in jih še vedno sprejemajo. 

»Kako sta se pa spoznala?« vpraša Sara in pozornost spet preusmeri name. 

Dokaj nedolžno vprašanje, ki me kljub temu vznemiri. 

Nasmešek na Ryanovem obrazu mi da vedeti, da mu je jasno, kako se počutim ob takem vprašanju, zato že namerava prevzeti pobudo in odgovoriti namesto mene, a ga zavrnem. 

Z enim od prtičkov iz bele tkanine, ki sem jih kupila posebej za ta dogodek, si nežno otrem usta in povem: »Pomagal mi je zamenjati počeno gumo.« 

Ryan bi jim razodel več, kot si zaslužijo, zato ga raje ustavim. Ne omenim, da se je zgodilo na obrobju mesta, kjer sem na postajališču za tovornjake delala v majhni restavraciji in skrbela, da kozarci nikdar niso bili prazni. Niti ne omenim, da sem za razliko od njih, univerzitetnih diplomirancev, sama zaključila le srednjo šolo. 

Takšna informacija bi jih nemudoma nekoliko odvrnila od mene, četudi nenamerno. Verjetno se tega sploh ne bi zavedali. 

Ryanu sem povedala, da se bojim, da me bodo obsojali, ko bodo enkrat izvedli, da je moja življenjska zgodba povsem drugačna od njihovih. Zagotovil mi je, da mu ni mar, kaj si mislijo, a mu vendarle je. Dejstvo, da se je vdal in jih vse skupaj povabil na večerjo, nato pa mi ves teden pomagal, da bi bile jedi take, kot morajo biti, mi razkriva veliko več kot njegovo nočno prišepetavanje, da mu je zelo všeč, ker sem drugačna, drugačna od vseh punc, s katerimi je odraščal. 

Allison se obrne k njemu in pripomni: »Si pa res priročen dečko.« 

Motrim ga. Najino celotno srečanje sem strnila v en sam stavek in zaenkrat je videti, da jo bom zlahka odnesla. 

Opazuje me z drobnim nasmeškom na obrazu, ki mi daje vedeti, da je – vsaj za zdaj – to moj šov, v katerem je pripravljen sodelovati. 

Allisonin mož Cole pristavi: »Ne bi me čudilo, če bi ti prerezal gumo samo zato, da bi ti jo lahko potem pomagal popraviti.« 

Omizje plane v krohot, Cole pa se drži za bočni del reber, kar vzbuja sum, da ga je žena pošteno sunila med rebra. Ryan zmajuje z glavo in me še naprej gleda. 

Tudi sama se smejim, seveda ne preglasno niti predolgo, le toliko, da pokažem, kako tudi mene zabava misel na to, da bi bil Ryan pripravljen poseči po tako skrajnem dejanju, da bi me spoznal. 

Zabava me misel na to, da bi sploh kdor koli nekoga opazoval dovolj dolgo, da bi vedel, da opazovani sleherni četrtek zvečer po celodnevnem delu v pisarni, ki se nahaja v vzhodnem delu Teksasa, zavije natanko na to postajališče za tovornjake in natoči gorivo. Da bi opazovalec vedel, da se opazovani raje ustavi pri črpalkah na zahodni strani stavbe in da mu pogled skoraj vedno malce predolgo obstane na sleherni ženski, ki mu prekriža pot, zlasti če je oblečena v kratko krilce. In da bi opazovalec zapazil celo podrobnosti, kot so bejzbolska čepica louisianske univerzitetne ekipe LSU na zadnjih sedežih ali kratka majica bratovščine, ki opazovanemu kuka izpod bele srajce, ali morebiti nalepka podeželskega kluba v spodnjem levem vogalu vetrobranskega stekla, da bi si tako zagotovil zadostno količino tematik, o katerih bi z opazovanim lahko poklepetal. Da bi nekdo ravno prav zapičil žebelj v ventil in poslušal, kako zrak počasi uhaja iz pnevmatike. 

Ja, človeka res lahko prav prijetno zabava misel na to, kaj vse bi bil nekdo pripravljen storiti, da nekoga spozna. 

»Tole mi je uspelo za čisto desetko,« se pohvalim in namočim zadnji krožnik v korito, polno milnice. Ryan mi stopi za hrbet in mi z rokami začne drseti okoli bokov, dokler me ne stisne v objem. Brado nasloni na mojo ramo in ustnice pritisne natanko na tisto mesto na mojem vratu, za katerega ve, da mi je najbolj všeč. 

»Navdušeni so nad tabo,« šepne. 

Navdušeni ravno ne. Če že, so si potešili prvi val radovednosti. Zlahka si predstavljam, da je, še preden je prvi avtomobil zapeljal z najinega dvorišča, prav vsaka žžnska na sopotnikovem sedežu začela preklapljati med skupinskim klepetom, v katerem so skritizirale sleherni vidik nocojšnjega večera, in iskalniki vseh mogočih družbenih medijev, kjer so me skušale izslediti, da bi izbrskale, kdo natanko sem in iz katerega mesteca v Alabami prihajam. 

»Ravnokar mi je pisal Ray. Sara bi rada dobila tvojo telefonsko številko, da te prihodnji teden povabi na kosilo.« 

Tole je bilo hitreje, kot sem pričakovala. Očitno se drugi val radovednosti že kobali proti meni, podkrepljen z ugotovitvijo, da so vsa iskanja obrodila le minimalno količino informacij, zato ženske zdaj hlepijo po še. 

»Poslal sem mu jo. Upam, da je v redu,« pove. 

Zasukam se proti njemu in mu z rokama odpotujem po prsih navzgor, dokler z dlanmi ne objamem njegovega obraza. »Seveda je. Saj so tvoji prijatelji. In upam, da bodo postali tudi moji.« 

Zgodilo se bo torej kosilo, na katerem mi bodo postregle z neposrednejšimi vprašanji, saj Ryana ne bo tam, da bi jih omilil. 

Stopim na prste in ga povlečem bliže, da so najine ustnice oddaljene le nekaj centimetrov. Oba naravnost obožujeva ta trenutek, to pričakovanje, spojitev najinih dahov, ko so moje rjave oči zazrte v njegove modre. Blizu sva si, a ne dovolj. Dlani mu zdrsnejo pod rob moje majice in se mi s prsti zarijejo v mehko kožo pasu, jaz pa mu medtem zdrsnem na zatilje in mu zakopljem prste v temne lase. Njegovi lasje so daljši kot takrat, ko sva se spoznala, ko sem ga prvič začela opazovati. Povedala sem mu, da so mi takšni bolj všeč. Všeč mi je, ker se lahko nečesa oprimem, zato se je nehal striči. Takoj mi je bilo jasno, da so bili njegovi prijatelji presenečeni nad novo pričesko, in tudi sama sem se na podlagi raziskovanja objav na družbenih omrežjih prepričala, da mu lasje nikoli prej niso segali niti do ovratnika. Ozirali so se k meni, da sem v njihovih očeh videla vprašanje: Zakaj se je Ryan spremenil? Menda ja ne zaradi tega dekleta? 

Z rokama odpotuje nižje, me stisne za stegna pod kratkim krilcem in me dvigne kvišku, da mu lahko noge ovijem okoli pasu. 

»Boš ostala?« šepne, čeprav sva edina v hiši. Vsak večer isto vprašanje. 

»Bom,« mu šepnem v odgovor. Vsak večer isti odgovor. 

Z usti še malce obstane tik nad mojimi in ohranja najmanjšo možno razdaljo med nama. Njegovega obraza ne vidim več razločno. Kljub mučnemu zadrževanju počakam, da je on tisti, ki dokončno zmanjša razdaljo. 

»Nočem te več spraševati. Rad bi vedel, da boš tukaj vsak večer, ker je to tudi tvoj dom. Kaj praviš? Bi si ustvarila dom tu?« 

Prste mu zakopljem globlje v lase in ga z nogami še bolj stisnem. »Sem že mislila, da me ne boš nikoli vprašal.« 

Na ustnicah začutim njegov nasmešek, že me poljublja in nosi skozi kuhinjo, nato pa po hodniku naprej do spalnice. 

Najine spalnice.