Znani rokodelci

Brane Završan: Urna postavka mojstrov je višja kot postavka igralcev …

»Edino vodovodne in električne napeljave nisem naredil sam, sicer pa sem poskrbel za popolno adaptacijo najine hiše,« se pohvali igralec in režiser Brane Završan, ki ga lahko že vrsto let občudujemo na odru SLG Celje. Tudi Brane je namreč med tistimi umetniki, ki niso spretni zgolj na odru, pač pa tudi z orodjem!  

Ko sta pred dvema desetletjema Brane Završan in njegova Lučka Počkaj našla hiško v Ljubljani, sta bila predvsem vesela, da si jo lahko privoščita. »Prej sva živela v najemniških stanovanjih in selitev v hišo je bila že moja 25. po vrsti! Za nakup sva porabila vse, kar sva imela, potem pa sem izračunal, da ne morem zaslužiti toliko, kolikor za svoje delo računajo mojstri. Urna postavka mojstrov je namreč precej večja kot urna postavka igralcev … Nama se je mudilo z vselitvijo, zato sem za dve leti zapustil gledališče in se posvetil obnovi. K sreči smo takrat posneli nekaj filmov, tako da sem imel nekaj prihodkov,« pripoveduje Brane, ki mu tehnične stvari očitno ležijo. »Česar nisem znal, sem se priučil, velike znanosti pa pri gradnji ni. Za streho sem imel dobrega svetovalca, profesionalca, dela pa sem vodil kar sam. Fizičnih del sem itak vajen že od malega,« pravi Brane, ki pohvali tudi Lučko, saj je izjemno spretna pomočnica, kadar potrebuje pomoč recimo pri žaganju ali drugih delih. 

»Morda sem najbolj ponosen na tridimenzionalne hrastove stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje. Les imam zelo rad, zato sem se vsakemu posekanemu drevesu opravičil in mu povedal, da bo živel naprej kot del naše opreme,« razlaga Brane, ki si je ob hiški uredil delavnico, v kateri bo tudi v prihodnje še izdelal kak kos pohištva, saj uživa v tem ustvarjanju. Masovna proizvodnja pa ga ne zanima, čeprav so mu prijatelji povedali, da bi lahko svoje delo zelo drago prodajal na trgu.  

Najnovejši Branetovi dosežek je izjemen predalnik s skrinjo. Tudi tu je izbral masiven hrastov les. Hrast je zrasel doma na vikendu staršev, potem pa je bil dvakrat sušen in v celoti obdelan v njegovi mali delavnici. »Malce so me zasvojili ogledi japonskih mizarjev na svetovnem spletu, in zapeljal sem se v avanturo, ki ne tolerira niti najmanjše napake. Precej natančno delo, ki jemlje veliko razmisleka, časa, previdnosti in nazadnje nudi lepo zadovoljstvo. Sicer pa zbiram najrazličnejše kose lesa, ki bodo s svojo naravno obliko in strukturo postali del kakega pohištvenega elementa. Morda stola, mize, ali le detajl v omari ... Bom videl, kaj pride na pot, ko bo čas za to,« še pravi Brane. 

Erazem B. Pintar: Pravi moški potrebuje delavnico 

»Spominjam se, da mi je šlo kot najstniku na jetra, ker mi jo oče težil z vsemi mogočimi deli na hiši in okrog nje. Stvar se z leti obrne, tako sem se že zgodaj ogromno stvari lotil sam. Tu ne mislim le na elektroniko in tehniko, za kar sem si že kot osmošolec v spodnjem delu hiše postavil t. i. 'elektronski laboratorij', ki si tega naziva sicer ni povsem zaslužil, ni bil pa daleč, in v katerem sem s prijatelji popravljal in izdeloval začetniška elektronska vezja, kot so bili ojačevalci in light-showi. Šlo je tudi za hobi gradbena, tesarska in mizarska dela, izdelovanje vrtnega pohištva, polaganje ploščic in parketa, pa vodovodne instalacije in še cel kup stvari, ki jih hiša potrebuje. Fantje iz vasi te stvari načeloma vse znamo, tako na vasi pač je,« pravi Erazem B. Pintar, poslovnež, kolumnist in nenazadnje glasbenik. 

Zunanjo delavnico si je postavil med študijem in dolgo je bila le eden njegovih prostorov za sproščanje. 

»Včasih je bila delavnica zame predvsem hobi. Komaj sem čakal, da pridem iz službe, zamenjam poslovno obleko za delovno in skočim vanjo. Že takrat sem menil, da vsak moški potrebuje delavnico! Gre za neka prvinska kreativna dela. Kreativnost pa edina osrečuje, vsi ostali prijemi imajo videno in dokazano le kratkotrajne učinke. Potem sta prišla sinova. Že kot zelo majhna sta se učila osnov uporabe orodij, kreiranja in uživala pri tem. OK, potem je prišla puberteta pa odvisnost od elektronike, kar sicer resno nadziramo, pa vseeno, prepričan sem, da se bosta vse pogosteje vračala. Starejši je, nedolgo tega, razstavil cel motor. Bojda ga namerava celo nazaj sestaviti …« 

Z Erazmovim vstopom v navtiko je delavnica dobila povsem drugo vlogo. »Navdušeni navtiki vedo, da je eden pomembnih elementov te zgodbe pač šraufarija. So sicer ljudje, ki za vsa vzdrževanja in popravila najemajo servise, vendar to res ogromno stane, obenem te pa kastrira za zelo pomemben del celotnega koncepta. No, vsaj jaz mislim tako. Vse to je sovpadalo z mojim iskanjem novih izzivov, saj sem sebe vedno videl kot inovatorja in izumitelja, ne pa menedžerja, čeprav sem to počel večji del življenja. Tako je nastala butična navtična delavnica, kjer nastajajo izumi, ki jih kupujejo lastniki plovil iz celega sveta. Določeni mislijo, da se mi malo utrgalo, ko me vidijo šmirastega, mastnega in utrujenega, vendar ljudje itak ne razumejo marsičesa, če sploh kaj …« 

Erazem niti ne ve, koliko orodja in raznih strojev ima, saj mu zanje nikoli ni žal denarja. »Vsak človek svoj čas in denar vlaga v to, kar ga pač veseli. Jaz sem vedno rad kupoval orodje. S tem orodjem delam potem svoja, posebna orodja, ki so strogo namenska, jih pa nujno potrebujem. Vse skupaj je ena sama zabava in kreiranje. Stvari, ki jih izdelujem, potujejo po vsem planetu. Super občutek je, ko pošlje sporočilo kak Avstralec, Mehičan ali Norvežan in izrazi zadovoljstvo ter navdušenje nad nečim, kar je plod moje ideje, domišljije in konec koncev mojih rok. Mladim mnogokrat razlagam, da delanje denarja iz denarja, prej je bil to Nasdaq, danes kriptovalute, ni prava trajna rešitev, niti zadovoljitev. Sam sem že kot mlad poslovnež ugotovil, da me Nasdaq ni več osrečeval, niti kadar sem dobival. Narediti nekaj novega, postaviti novo znamko, videti, da ljudje z veseljem uporabljajo nekaj, kar si naredil ali postavil, to je sreča. Upam, da spet pride generacija, ki ji bo kreiranje pomenilo več kot hitri zaslužki,« zaključi Pintar. 

Gojmir Lešnjak Gojc: To je boljše sproščanje kot joga! 

Gojmir Lešnjak Gojc je človek mnogih talentov. V javnosti ga najbolj poznamo kot igralca, tudi kot glasbenik je bil izjemno uspešen (nazadnje je izdal album Moj živòt je ROKentROL), izvrstno tudi fotografira, poleg tega pa je po izobrazbi lesni tehnik in se z veseljem loti raznih del, ki zahtevajo ročne spretnosti. 

»Zagotovo nimam dveh levih rok! Za moj okus je delo z lesom eno najintenzivnejših sproščanj, boljše je kot kaka joga.«

»Najprej moraš paziti na prste, potem moraš biti povsem osredotočen in zato ni treba razmišljati o neumnostih, ki se dogajajo okoli tebe, ampak si sam s svojimi mislimi in ustvarjaš,« pravi Gojc, ki je za hišo na Krasu, kjer s soprogo Zvonko preživlja toplejši del leta, sam izdelal večino pohištva. »Malo smo si še pomagali z Ikeo, par stvari pa je Zvonka kupila na bolšjaku, a tudi to je bilo treba popravljati,« nam je zaupal Gojc, ki je tam naredil kar nekaj omar, polic, pa tudi visoke grede na vrtu in podobno. »Les res rad obdelujem, za varjenje pa nisem strokovnjak, zato mi je pred kratkim sosed pomagal, da sva naredila tovorni voziček za na njivo in okolico, ki mi pride prav, kadar cepim drevje. Letos sem že nabral cepe pri prijatelju Marjanu. On je na sadnih drevesih pri sebi porezal cepe, jaz sem jih zamotal v vlažne krpe in spravil v hladilnik, kjer čakajo na april, ko bom cepil češnje, jablano, ringlo, marelice … Sadjarstvo imam verjetno kar v genih od nonota. On je namreč imel čudovit sadovnjak,« se spominja. 

Gojmir je spreten tudi pri elektriki, česar se je naučil od očeta. »Marsikaj znam sam povezati, tudi položit kake kable, za zahtevnejše stvari pa imam vseeno raje strokovnjake, da ne bi kaj pokalo ali gorelo,« pravi in še doda, da je prav poseben občutek, ko sedeš za svojo mizo: »Gotovo imaš drugačen odnos do svojih proizvodov kot do kupljenih. Sicer imam tudi kak kos pohištva, ki sem ga kupil – recimo pomožni pult v kuhinji s predali in poličkami, ki ga sam ne bi znal izdelati.« 

Tinkara Kovač: Zdaj imam celo motorko! 

Primorska pevka Tinkara Kovač morda na odru deluje eterično, krhko, zato je še nas presenetilo, ko smo izvedeli, da je v resnici izjemno spretna pri popravilih in celo gradbenih delih. 

»Moj oče je bil črkoslikar in pleskar. Seveda je tudi mene naučil obojega. Pri nonotu sem imela pa še ostale lekcije, saj sem mu pomagala v njegovi delavnici, ko je izdeloval lesene izdelke. Tudi mama je bila ročno spretna, zato smo veliko delali sami in tudi uživali pri tem. V nekem obdobju sem recimo z velikim veseljem delala mozaike. Z mozaikom sem 'oblekla' kako mizico, polepšala kak zid in podobno, sem pa tudi prebarvala stene, reciklirala omare iz stare v novo in podobno,« pojasni pevka, ki ima doma vse osnovno orodje, po novem pa celo motorno žago. Pevka je že nekaj časa v zvezi z multiinštrumentalistom Urošem Cingesarjem, ki je tako kot ona navdušen nad tem, da sam vzame orodje v roke. »Celo drva si sama pripravljava. Imava svoj mali gozd in poskrbiva tudi za to. Pravzaprav se zadnjega pol leta res kadi okoli nas! Z Urošem obnavljava več prostorov. V nekem malem vikendu si bova uredila glasbeni studio. Najprej sva naredila izolacijo, potem sva obložila stene s studijsko peno za boljšo akustiko. Reciklirava omare, ki jih bova na novo uredila. Jaz obvladam brušenje in lakiranje, Uroš pa je še strojnik, tako da res zna marsikaj, in tako vsak pokriva svoje področje. Res je dobro, da lahko delava skupaj in si narediva vse po svoji meri.« 

Tinkari se zdi pri preurejanju in prenavljanju starih stvari pomemben tudi ekološki vidik: »Itak imamo vsi preveč stvari! Zakaj bi kupovali milijardo novih omaric, ko pa ima vsak predmet lahko še novo življenje, ki mu ga ti vdahneš in ga personaficiraš po svoji meri?« Prav res, zgledujmo se po Tinkari. 

Katjuša Štingl: Dom je naše ogledalo 

»Dom pove o nas več, kot si mislimo – odraža našo osebnost, vrednote, strasti in življenjski slog. Drobni detajli, upodobljeni spomini, unikatno prenovljeno pohištvo – vse, kar daje osebni pečat, da se v njem počutimo zares domače in povezani s seboj. To ni nekaj, kar bi dosegli zgolj z nakupom pohištva ali dekoracijo iz trgovine, dom je zgodba, ki jo ustvarimo sami in vanjo vnesemo življenje, dušo,« pravi pesnica in PR-ovka društva Hospic Katjuša Štingl, ki je sicer rahločutna, empatična, nežna duša, po drugi strani pa tudi zna zagrabiti za marsikatero orodje in med drugim sama izdeluje celo luči, ki so bile prijateljem tako všeč, da jih je začela izdelovati celo po naročilu! 

Katja je s svojima otrokoma najemnica, a vendar je v dogovoru z lastniki še vedno dom uredila tako, da je že na prvi pogled jasno, da je to gnezdo ustvarjalnosti in navdiha. »Najemala sem tudi starejše hiše, kjer sta otroka lahko po svoje okrasila tudi stene otroških sob, pleskala sem prostore v živahne barve, tapete, trenutno pa z živimo na lokaciji, kjer svojo ustvarjalnost živim prek manjših detajlov. Že vrsto let sama izdelujem luči – osnovo kupim, potem pa jih 'preoblečem' ali v blago ali obdelam s servietno tehniko. Na ta način sem ustvarila tudi 'odtis' svojega nosečniškega trebuha, obakrat. To so kosi, ki mi res nekaj pomenijo in imajo posebno, sentimentalno vrednost. Tudi otroka in njuni prijatelji vedo, da morajo biti pozorni, ko se podijo naokrog, da se kaj ne prevrne ali uniči, pa sicer nisem občutljiva na morebitne razbite vaze.« 

Katjuša pa se ne ukvarja samo z izdelavo luči, pač pa je pogosto v življenje vrnila tudi kak odslužen vintage kos pohištva. »Rada imam pohištvo, ki nosi zgodbo, ponavadi so starejši kosi še kvalitetnejši kot novodobna hitra produkcija. Želim si, da bi nekoč imela prostor, ki bo ostal naš, saj mi številne selitve onemogočajo, da bi v celoti izrazila ustvarjalni potencial in celostno opremila prostor po svoje, a hkrati se s tem učim nenavezanosti na materialne stvari. Živim tu, zdaj, s tem, kar mi je na voljo, in četudi stanovanja niso moja, sem iz njih vedno ustvarila dom. Hvaležna sem, da ima umetniško žilico in željo po ustvarjanju tudi moja desetletna hči, zato imamo doma že precej njenih stvaritev, vsi, skupaj s sinom, pa domov nosimo zanimive kamne z izletov in s potovanj. Pri selitvah je to poleg knjig včasih breme, a njihova teža odtehta spomine, ki so zapisani v njih.« 

Lucija Harum: Osnovno orodje imam kar pri sebi 

Igralka Lucija Harum, ki se je iz rodnega Slovenj Gradca preselila v Ljubljano, je s partnerjem pred časom najela stanovanje v središču Ljubljane, kjer si je ustvarila dom po svoji meri. Lastniki stanovanja so namreč dovolili, da ga preuredi po svoje, zato je lahko pokazala, kako spretna zna biti kot notranja oblikovalka, pleskarka, mizarka … 

Lucija je v otroštvu svojo sobo opremila s posterji skupine Rebelde, ki jo je takrat oboževala, v srednji šoli pa je že sama poskrbela za pohištvo, saj je njen dedek tesar, ki ima tudi svojo delavnico, kjer je Lucija rada preživljala čas že od malega, saj jo je vse to zanimalo. »V srednji šoli sem si zamislila svojo sobo, jo izrisala, potem pa sva z dedijem to skupaj naredila. Predelala sem recimo star predalnik, pa stole, mize … Take stvari so me zanimale, tako da sem se tudi izobrazila na tem področju in sem pohištvo sama pobrusila, prebarvala, polakirala …« pravi Lucija, ki si večino orodja sposodi od očeta in dedka, čeprav ima pri sebi vse osnovne stvari: kladivo, žago, brusilko, vijake, vrtalni stroj … »Imam torej vse, kar je potrebno, da se kaj zabije ali zavije.« 

Sedanjemu najemniškemu stanovanju je ob pomoči partnerja Martina Vogrina, s katerim ima glasbeni duet Luma, dala osebni pečat, saj so na stenah recimo njune zanimive polaroidne fotografije, na katerih se vidi, da se rada zabavata in imata zanimiv smisel za humor, na policah je kup knjig – tudi strokovnih, še posebej s področja psihologije, ki zanima oba … Odkrivajo nam njune interese. Imata tudi lepo zbirko vinilnih plošč in nenazadnje kup rastlin, za katere Lucija predano skrbi.