My Happy Life

Na začetku romana Moje srečno življenje je neimenovani pripovedovalec teh grenko-sladkih fiktivnih spominov zapuščen v zaklenjeni sobi v opuščeni bolnišnici za duševno bolne. Prijetnega moškega, ki ji prinaša hrano, ni videla že več dni; pojedla je milo in zobno pasto; poskusila je pojesti omet na stenah, kar se ni preveč dobro končalo. In vendar je pripovedovalka nenavadno srečna. Kljub življenjskemu zanemarjanju, fizični zlorabi in izgubi ni sposobna zaznati majhnosti ali poškodb. Neskončno verjame v dobro voljo drugih, ljubi celo svoje sovražnike ter najde milost in občestvo na mestih, kamor si večina ljudi ne upa pogledati. S tem, ko stopi iz svojih skromnih okoliščin, je sposobna živeti vsak trenutek, kot da bi bil njen zadnji - s hvaležnostjo, hrepenenjem in veseljem. Knjiga Moje srečno življenje, ki jo hvalijo tako kritiki kot poslušalci, nenehno preseneča in navdušuje z izvirno vizijo edinstvene ženske, katere bogato notranje življenje jo varuje pred grozotami zunanje resničnosti.