Random Acts of Fantasy

Ste kdaj zares pomislili, da boste zmagali na loteriji? Srečali gospoda Pravega? Kaj pa dva gospoda Prava? Nekako mi vesolje podarja vse, kar si želim (razen loterije ...), in to mi ni všeč. Niti malo. Ker ravno takrat, ko ti vse sanje prinesejo na srebrnem pladnju, ti letalo odplake odvrže na hišo. Ali pa se sladkorna bolezen tvoje mame močno poslabša. Ali pa se vam mobilni telefon zatakne v vaši spodnji prijateljici. (Kaj? Zgodi se ...) Bedna povprečna starka sem že dobila vse, kar sem si želela, ko sem se iz majhnega mesta Ohio preselila v velemesto Boston, da bi sledila svojemu srcu. Ko sem torej prejela vabilo, ki mi je ponujalo kup denarja, da bi s skupino Random Acts of Crazy nastopala na otoškem letovišču in bila njihov menedžer, sem mislila, da gre za vesoljno šalo. Dovolj denarja, da bi mami pomagala dobiti, kar potrebuje, pet dni v sončnem raju in priložnost, da skupina postane odlična? Nerealno. Čakalo me je, da bo padel en velik čevelj. Na mojo glavo. Tako kot nihče nikoli zares ne najde golega moškega, oblečenega samo v kitaro, ki stoji ob cesti na avtoštopu, in se na koncu zaljubi vanj in njegovega prijatelja ter se zaradi prave ljubezni preseli čez pol države, tako tudi nihče ne dobi povabila v letovišče, ki se je izkazalo za letovišče, kjer so ljudje, zaradi katerih je to, kar sva z Joejem in Trevorjem počela skupaj, videti kot čeden poljubček na lice. Ampak... No. Izgleda, da se take stvari dogajajo. Meni.