The King of Diamonds

V šestdesetih letih ostane nerešena vrsta odmevnih tatvin draguljev. Mediji izmuzljivega tata poimenujejo Kralj diamantov. Podobno kot Cary Grant v filmu Ujeti tatiča, je bil Kralj tako drzen, da se je vtihotapil v domove milijonarjev, ko so bili ti še doma, se skrival v njihovih omarah in kadil, medtem ko so spali. Rena Pederson, takrat mlada novinarka pri UPI, je med vodenjem nočne redakcije začela slediti tatu. Z gimnastično spretnostjo je plezal po drevesih in se plazil po strehah, da bi dedinjam, naftnim kraljem, direktorjem podjetij - nekaterim najbogatejšim ljudem tistega časa - odnesel dragulje. Scotland Yard in Interpol sta bila na preži, vendar tata nikoli niso uspeli ujeti, posledično so dragulji ostali izgubljeni. Da bi prišla tatu na sled, je Rena zaslišala več kot dvesto ljudi, od policistov do striptizet. Obiskala je zastavljalnice, igralnice v Las Vegasu in mafijska zbirališča ter odkrila, da se pod bleščečo fasado dallaskih zabav skriva svet trgovine s spolnimi uslugami, nezakonitih iger na srečo in političnega podkupovanja. Ko so enega od glavnih osumljencev našli mrtvega v zelo nenavadnih okoliščinah, se je zgodba še bolj zapletla. Visoka družba se je zapičila v Mickeyja Spillana. Psihološki vidik romana Kralj diamantov nam ponuja drugačno vrsto kriminalke, ki detektive postavlja v zadrego. Zakaj je tat vlamljal v hiše, ko so bile njegove tarče še v njih? To je namreč povečalo tveganje, da ga ujamejo.