When I Grow Up

V zgodnjih devetdesetih letih je bila Juliana Hatfield, kantavtorica in nekdanja članica skupine Blake Babies, v položaju, o katerem večina ambicioznih alternativnih rokerjev le sanja: njena solo kariera je bila na vrhuncu. Bila je na naslovnici revije Spin and Sassy, Ben Stiller je režiral videospot za njeno pesem "Spin the Bottle" s soundtracka filma Reality Bites, gostovala je v oddaji My So-Called Life. Potem ko je zaradi hude depresije odpovedala evropsko turnejo in ji ni uspelo ustvariti še ene "uspešnice", je desetletje izdajala dobro ocenjene albume pri neodvisnih založbah in nastopala v vedno manjših klubih. Nazadnje je na umazanem kavču v majhni garderobi nekega punk kluba brala časopis The New Yorker in se vprašala: "Zakaj to še vedno počnem?" Hatfieldova ni bila več pripravljena igrati igre po pravilih, zato se je odločila, da si bo vzela leto dni dopusta in poskusila postati civilistka. To leto je ponovno prebudilo njeno ustvarjalno strast. Odločila se je, da bo prevzela odgovornost za svojo kariero in napisala še nekaj velikih pesmi, za katere je vedela, da so še vedno v njej. Ta na novo odkrita odločnost jo je neposredno pripeljala do nestrpno pričakovanega novega albuma, ki je dobil pomenljivo ime How to Walk Away in je najbolj energično, izpiljeno in ustvarjalno delo v njeni glasbeni karieri. When I Grow Up niso le glasbeničini spomini, ampak bogato in razkrivajoče popotovanje po izjemnem umu. V knjigi, ki je na trenutke hudomušna in iskrena, pripoveduje o svojih najboljših in najslabših dnevih, o izvoru svojih pesmi, tegob in o iskanju življenjskega smisla.