Absurdi

Srečanje z dijaško poezijo je zmeraj poseben doživljaj. Srečanje mlade duše z jezikom, naravo, seboj in svetom se zdi tukaj dosti bolj neposredno, smeh nad absurdi za odtenek bolj svetel in trk ob minljivost nekoliko bolj svečan. V vsem tem poezija Nika Turka ne razočara, pa čeprav je njen osrednji del, epohalni cikel o Pavlu pravzaprav iz drugega testa. Skozi samoto in liričen odmik v naravo smo tukaj priče globini, s katero se nas lahko dotakne človek in takoj že tudi rezkosti bolečine, ki ga povzroči njegov odhod. V svetu, kjer kožo še preveč krat prerašča trnje, je dobro, je tak opomin več kot dobrodošel.