Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda je Kristinin Hočevar peti pesniški zbirki. Ta zbirka je Kristini Hočevar prinesla Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko preteklih dveh let; knjiga je bila tudi nominirana za Veronikino nagrado. Drzna, osebna poetika, ki jo Kristina Hočevar nadaljuje in gradi v tej knjigi, ji je prej prinesla tudi Zlato ptico (2010); zbirka Repki je bila prav tako nominirana za Veronikino nagrado. Na ravni notranje in zunanje forme, pa tudi na tematski ravni, je Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda jasno v tesni bližini svojih predhodnic, obenem pa predstavlja prelom ali vsaj izrazit zavoj v Kristininem pesniškem opusu. Poezija v tej zbirki izhaja iz njenega raziskovanja najbolj osnovnih, eksistenčnih temeljev, na katerih počiva posamezna identiteta, kar bralcu postavlja najbolj temeljna eksistenčna vprašanja. Na nek način je naravna posledica tega, da Kristina Hočevar v tej knjigi - veliko bolj izrazito kot v prejšnjih avtoričinih zbirkah - prodre v efemerno. Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda bi lahko smatrali kot knjigo temeljnih, vseobsegajočih vprašanj na tematski ravni, in kot neomajno knjigo izpiljenega, visoko artikuliranega, a tudi igrivega pesniškega jezika na izrazni ravni.