Basni so preproste zgodbe, v katerih so junaki običajno živali, ki govorijo in prevzamejo različne človeške lastnosti. Starogrški Ezop velja za začetnika evropske basni, čeprav se basni pojavljajo že prej, že v Sumerju in Indiji: hindujska »pančatantra« je najverjetneje nastala približno v istem času kot Ezopove basni. Pripisujejo mu približno 400 basni. Ezopove basni so še danes izjemno znane, saj so del kulturne dediščine vsega človeštva in so doživele nešteto priredb, predvsem v zadnjem času v animiranih filmih. Najbolj znani Ezopovi nasledniki so znameniti basnopisci La Fontaine, Lessing in Krilov, pri nas pa Relković in Ivana Brlić-Mažuranić. Predstavljamo Ezopove basni v izboru, prevodu in priredbi pedagoga in pisatelja Ivana Filipovića iz 19. stoletja. Njegove Ezopove basni so bile prvič natisnjene leta 1867. Filipović je basni nekoliko svobodneje prevajal, prilagodil jih je sodobnemu bralcu, vsako basen pa spremlja v verzih oblikovan nauk. Filipovićev prevod prinašamo z minimalnimi posegi v besedišče in pravopis. Od izdaje leta 1890 izhajajo Basni z ilustracijami neznanega avtorja, ki smo jih vključili tudi v to elektronsko izdajo.
Starogrški basni pisec Ezop (gr. Αἴσωπος, lat. Aesopus, okoli 620 pr. n. št. - 564 pr. n. št.) je najbolj znan pisec basni v evropski in svetovni literaturi. O njem in njegovem življenju ni znanega skoraj nič zanesljivega, tako da pravzaprav niti ni gotovo, ali je sploh obstajal, njegove basni pa niso ohranjene v izvirniku, ampak so jih pripovedovali in zapisali številni poznejši avtorji. Po starodavnih virih naj bi bil Ezop suženj grdega videza, ki mu je modrost in spretnost v pripovedovanju zgodb prinesla svobodo. Zaradi svoje velike modrosti naj bi postal svetovalec kraljev, po izročilu naj bi svetoval legendarnemu lidijskemu kralu Krezu.