Bor se z babi Mileno za nekaj dni odpravi v gore. Babi je izkušena planinka, a je majhna nepozornost dovolj za zdrs po melišču, vreme pa se lahko v gorah hitro spremeni. Bora pa ne skrbi le gora. Ponoči je slišal grozen prepir med mamo in babico. Zdaj bolje razume, zakaj babi očija nikoli ne obišče, čeprav je njen sin. Bo babica našla pot nazaj? Bo res vse v redu? »Ko se nad goro popolnoma nepričakovano spusti megla, babica spozna, da vsega v življenju, kljub znanju in izkušnjam, pač ne moremo predvideti. Včasih smo primorani sprejeti to, kar nam pride naproti, čeprav je daleč od idealnega ali vsaj pričakovanega.« (dr. Barbara Kreš)
Kratek ilustrirani roman skozi perspektivo desetletnega Bora premleva medosebne odnose v družini. Ko je bil Bor še malček, je njegov oče spoznal Filipa, novinarja in navdušenega hribolazca, in se zaljubil. Starša sta se ločila, a sta še vedno dobra prijatelja, predvsem pa ljubeča starša. Le babica Milena, očetova mama, se nikakor ne more sprijazniti z očetovo odločitvijo. Z očetom in Filipom skoraj ne govori, pa čeprav jih veže marsikaj, med drugim ljubezen do hribolazništva. In prav v neizprosnih gorah, kjer se babica Milena in Bor, kljub babičinim izkušnjam in znanju, znajdeta v hudih težavah, se mora babica soočiti s svojimi predsodki. Kaj, če ne najdeta poti iz megle? Kaj pa, če bi po melišču na svojih pohodih v gore zdrsnil Gorazd, Borov očka, in končal v prepadu? Bi si babica lahko odpustila, da vsa ta leta ni govorila z njim? Bi res vedel, da ga je imela vseeno rada?
