Bogorodičina crkva u Parizu

Romantična zgodba, v kateri ni srečnega konca za nikogar, niti za tiste povsem nedolžne. Zgodba o ljubezni, ki zaslepi, ogluši in razžalosti tiste, ki jih obišče, pa naj gre za starševsko ljubezen, ljubezen do Boga in znanosti, ljubezen do umetnosti, ljubezen do moškega ali ženske, ljubezen do življenja ... V tem znamenitem romanu Victorja Hugoja, poleg njegovih slavnih junakov: zvonarja Kvazimoda, ciganke Esmeralde, duhovnika Clauda Frola, samooklicanega filozofa Gringoira in čednega vojščaka Feba, je tudi literarni lik, ki se postavlja ob bok tem človeškim likom – stavba cerkve Notre Dame v Parizu, stavba, ki zaradi svoje veličastnosti, pomembnosti, lepote in skoraj izbrisan napis "usoda" na njenem vhodu, simbolizira za pisca vse, kar je večnega in najvrednejšega v človekovi ustvarjalnosti. V njeni senci se dogajajo ljubezni s strašnimi posledicami, v njej se skrivajo čiste duše, zavržene od ljudi, pa tudi duše, ki jih je človeška strast požgala in izpridila; na njenem stopnišču se bojujejo najhujša človeška beda in moč, srednji vek pa pred njenimi vrati uprizarja svoje najbolj sramotne in živopisne prizore. To je morda najbolj znana zgodba izpod peresa Victorja Huga. Včasih srhljiva, včasih rabelaisovsko burleskna v svoji neusmiljeni kritiki sveta in človeških slabosti, Bogorodičina cerkev v Parizu ni izgubila ničesar od svoje privlačnosti in moči, in se stara na najlepši možni način – kot katedrala, katere ime nosi.