V zadnjem delu Dostojevskega, romanu Bratje Karamazovi (1879-1880) je umor očeta izhodišče za prevpraševanje človekove temne plati. Kot v ostalih delih, je v njem Dostojevski zgodbo prepletel s filozofskimi in religionizmi vprašanji. Skozi razlike in odnose med Fjodorjem Karamazovim in njegovimi tremi sinovi, Ivanom, Dmitrijem in Aleksejem, ter liki iz njihove okolice Dostojevski proučuje posledice modernizacije in razvoja zahodne misli ter nevarnost družbenega razpada, ki bi ga lahko prineslo zavračanje tradicionalnih vrednot. Predvsem način, kako Dostojevski v romanu podaja omenjene ideje, njihova integracija v »resnično« življenje svojih junakov v trenutkih njihovih življenjskih prelomnic, je občudojoč. Liki razpravljajo o idejah in problemih, ne da bi bili pri tem omejeni na filozofski način razpravljanja, ampak se vedno nahajajo v kontekst realnosti in vsakdanjega življenja, s čimer je Dostojevski pomembnost prenesel iz poskusa reševanja problema na sam proces nastanka idej.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821 -1881.), ruski romanopisec, novelist in publicist iz obdobja realizma, je eden najvplivnejših literatov, predhodnik ekspresionistov in eksistencialističnih pisateljev in filozofov.
