Če

Eugenijus Ališanka piše globoko, dovršeno poezijo. V svoji individualni pristnosti najde jezik, katerega metafore in podobe s svojo kompleksno univerzalnostjo presegajo nacionalne meje. Pesnik ni tisti, ki bi oznanjal, izogiba se metafizičnim sklepom, pogosto je konkreten, jedrnatost njegovih misli se včasih sprevrže v duhovit aforizem. Rad dekonstruira samega sebe, se smeši, izpostavlja podrobnosti, ki ga kompromitirajo. Vendar ne odstopa od strukture, od umetniškega predmeta, ki ga upodablja. Univerzalne teme so obogatene z različnimi osebnimi izkušnjami, odmevi otroštva, pristnimi vtisi in različnimi pesniškimi intonacijami.