Če ne ve, ve, če ve, ne ve

Stojan Špegel v svoji četrti pesniški zbirki z naslovom Če ne ve, ve, če ve, ne ve ustvarja premik v svojem pesniškem opusu v smislu obrata iz notranjih pokrajin v zunanje. Večpomenskost in plastovitost, ki se kaže že v naslovu, je potopljena tudi v samo vsebino zbirke in celo v premiku, ki ga lahko poimenujemo »zunanje pokrajine«. Zbirka je razdeljena na dva dela, ki sta v tej dvojnosti kompozicijsko ključna za doumevanje celote, ravno tako je ključna dihotomija med fizičnim, zemeljskim polom ter metafizičnim, potujočim k sebi, nad-zemskim. (Ivan Dobnik)