Čovjek bez lica

Na dan Antibirokratske revolucije, 7. oktobra 1988  v svojem stanovanju v Titogradu Šćepan Dragišić prejme novice, da je njegov oče Tripko umrl in ne slutí, kaj vse bo spoznal o svojem očetu, svoji domovini Črni Gori, sistemu, a predvsem o vohunih ter njihovih tajnih dvojnih in trojnih življenjih, ki se bodo pred njim razkrila iz papirjev, ki jih skrivajo kovčeki, ki so mu prišli v dediščino. Z opisovanjem Tripkovega življenja in življenja njegove družine, znancev in nadrejenih je Milorad Popović napisal največji vohunski roman naših dni. Človek brez obraza je roman o Črni Gori in Jugoslaviji, o dvajsetem stoletju, v katerem se srečujejo resnične zgodovinske osebe in fiktivni liki, o idealih in o odrekanju od njih, o prevratih, nastajanju in razpadanju držav in velikih idej. A to je predvsem roman o nezlomljivih, o tistih, ki najgloblje verjamejo v ideale, o vohunih, ki niso tajni agenti iz filmov, temveč morda le običajni knjižničarji. Človek brez obraza je močna epopeja o ljudeh, za katere vemo, da so tukaj okoli nas, vendar o njih ne vemo ničesar, razen tega, da od njih in njihovih ocen odvisni vladarji in usode ljudstva. V širokem zamahu od črnogorske vlade v izgnanstvu v Italiji po Prvi svetovni vojni do današnjih dni je Milorad Popović orisal zgodovino prevar in prevratov, vere in nevere, osebnih tragedij, velikih herojstev in še večjih izdaj ter tragičnih ljubezni, ki edine spreminjajo svet.