Boccacciov Dekameron, napisan med letoma 1349 in 1353, je eno najpomembnejših literarnih del predrenesančnega obdobja. S tem delom je Boccaccio utemeljil književnost in prozno pripovedništvo v italijanskem jeziku. Imel je velik vpliv na evropsko literaturo. Dekameron pripoveduje o skupini mladih ljudi, o sedem deklet in treh mladeničih, ki leta 1348 zaradi katastrofalne kuge, t.i. »črne smrti pobegnejo iz Firenc na podeželsko posestvo nedaleč od mesta in si čas krajšajo s pripovedovanjem. Da je druženje bolj zabavno, si zastavijo določena pravila, kako naj pripovedovalec pripoveduje. Skupaj sto (it. deca - sto) pripovedovanih novel je, čeprav imajo po opisanih pravilih skupno tematiko, izjemno raznolikih, v njih pa avtor prikazuje najrazličnejše človeške tipe, predstavlja moralna stališča, psihologijo, opisuje vrline, hibe in muhe. Dekameron podaja izjemen in celovit panoramski pogled na življenje v Italiji »trecente«, v dobi, v kateri rastoče meščanstvo poskuša doseči harmonijo med svojim materialnim svetom in idealnim, zglednim svetom že počasi izginjajočega plemiškega viteštva. Romani pripovedujejo večinoma vesele, občasno pa tudi tragične dogodke; opevajo ljubezen, erotiko in bukolične ideale tistega časa, hedonistični pogled na svet in sproščen življenjski slog, značilen za bližajoče humanistično in renesančno obdobje. Ob izidu je delo obveljalo za škandalozno in nemoralno, v poznejših obdobjih pa je bilo cenzurirano ali povsem prepovedano ter se znašlo na razvpitem cerkvenem indeksu prepovedanih knjig.
Giovanni Boccaccio (1313-1375) je italijanski humanistični, predrenesančni pisatelj, pesnik in učenjak, ki danes velja za največjega evropskega pripovednika 14. stoletja. Izbor iz Dekamerona - v novem prevodu Olivere Jovanović, Katarine Stanić in Zvonimirja Bulaje.