Disanje nemani

Promocija monografije o delu lokalnega gledališča je bila spodbuda uspešni odvetnici, da se vrne v provinčno mestece, kjer je odraščala, a ga je že dolgo zapustila in se nikoli ni želela spominjati. Nobene od svojih dekliških ljubezni, niti igranja nogometa, niti nastopanja v gledališču, ni uresničila – ovirali so jo in ji preprečili starševski strahovi in hinavska okolica. Vrnitev v mestece otroštva bo prisilila vse skrivnosti tistega, kar jo je resnično določilo in zaznamovalo, da priplavajo na površje. Od prijaznega župnika, ki so ga krajanji častili bolj kot župana, osebe, ki je uživala največje zaupanje njenih staršev, je doživela izdajo in ponižanje. Nihče ji nikoli ni verjel, ne njej ne njenim prijateljem, zlomljenim za celo življenje. Ona je odšla, oni so ostali, ona je postala nekdo in nekaj, oni so komaj preživeli vojno. Roman "Dihanje pošasti" je zgodba o soočanju s zvoki, ki jih slišimo, vendar se pretvarjamo, da jih ne opazimo, s pošastmi, ki jih hranimo v omarah, a se ne oziramo nanje, čeprav nam določajo življenje in obstoj. Đurđa Knežević je napisala knjigo o vseh naših provincah, o vseh strahovih, ki jih potlačimo, o otroštvu, ki za vedno izgine v lažni Arkadiji pubertete.