Dođi, sjest ću ti na lice

Hrvaška je država, v kateri so kulturne polemike vse manj pogoste. Toda pisateljica Asja Bakić v svoji knjigi esejev "Dođi, sjest ću ti na lice" oster in brez cenzure komentira aktualne družbene dogodke. Ostra v zagovarjanju svobode govora, se avtorica  spopada z vsemi oblikami diskriminacije, zlasti tistimi, ki se nanašajo na spolno neenakopravnost in transfobijo. Začenši z feminizmom kot široko razumljenim humanističnim projektom, avtorica kritizira propad socialno urejene države, protiustavne napade na zdravje žensk ter na javno zdravstvo nasploh. S temi polemičnimi besedili strastno zagovarja ateistične in humanistične vrednote, ki so, skupaj s svobodo izražanja in kulturo dialoga, vse bolj na obrobju naše vsakdanjosti. Eseji Asje Bakić kličejo po ideji skupnosti in propagirajo empatijo do ljudi, s katerimi vsak dan delimo javni prostor. Pri tem pisateljica ne prizanaša družbenim pojavom, ki ogrožajo skupnost, ne prizanaša posameznikom in skupinam, ki širijo sovražni govor. Nasprotno, imenovanje in javno razkritje je njeno orodje. Piše iz eksplicitno feministične perspektive, ki še vedno ni dobrodošla niti v 21. stoletju v Hrvaški, čeprav je, glede na nasilje nad ženskami, neenakost v plačah in mnoge druge krivice do žensk v družbi, še kako potrebna. Asja Bakić se v knjigi "Dođi, sjest ću ti na lice" brez dlake na jeziku  loteva tem, ki jih večina skupnosti pogosto obide.