Poezija Dinka Telećana ima nekaj prave nadrealnosti in nadrealizma, kar danes morda zveni povsem oksimoronsko glede na kanonsko zgodovino avangarde. Morda je prav v tem dosledna čudnost knjige poezije "Dok ti oči ne dogore" - hitra, ritmična mesta srečevanja "nad" in "realnega", da ne rečem stvarnega. Ta magični trk značilnosti je značilnost te knjige, ki jo odlikuje skrajna konceptualna premišljenost. Njeno povezovalno tkivo sestavljajo številni motivsko-tematski, bodisi eksplicitni bodisi implicitni kronotopi, med katerimi je najpomembnejše - javorjevo drevo (in ne samo za Stradivarijeve violine). Ti kronotopi knjigi "Dok ti oči ne dogore" podarjajo pravo poetsko lepoto in bogata asociativna polja na potovanju po različnih prostorih. Toda ne le po prostorih, saj Dinko Telećan navdihnjeno potuje tudi skozi čas v svojih verzih, vedno išče tisto, kar ne sme biti izpuščeno na robu besede/stiha. Delimir Rešicki
