Dramsko pisanje

Dušan Jovanović nam s knjigo Dramsko pisanje poklanja izjemno delo, kakršnega pri nas še ni bilo. Pravzaprav nam daje uporabno in čudežno orodje. Kako, kdaj, zakaj ga bomo uporabili, je stvar našega odnosa do daru. Najprej do svojega daru, ki je, če ga imamo vsaj malo, tega pisateljskega, absolutno božji dar; nato odnosa do življenja. Življenje je itak božje darilo in tu ni kaj. Nadalje odnosa do ljudi, ki nas prenašajo in so zato tako ali tako darilo. Odnosa do sveta, za katerega se nam zdi, da ga lahko pišoči po svoje ukrojimo, ali vsaj zavijemo kot bolj ali manj presenetljivo darilo. In ne nazadnje odnosa do pričujoče knjige, ki nam lahko olajša in osvetli težko dostopne poti do našega cilja: napisati dramsko delo. Zato Jovanovićevo natančno domišljeno, s širokim znanjem zajeto in z osebno izkušnjo prežeto delo o naravi in postopkih dramskega pisanja razumem kot poseben fenomen darovanja. Malo ljudi namreč tako velikodušno daruje svoje skrivnosti znanja in pisanja. Morda ni naključje, da se v besedi velikodušnost skriva avtorjevo ime Dušan. Vedite, to ni moja hipna domislica, zapomnila sem si le poglavje v učbeniku: Napiši vse o svojem imenu, in zdaj mi je ta odblesk v spominu prišel malce prav. Saša Pavček Dušan Jovanović (1939) je eden naših najbolj plodovitih dramatikov in gledaliških režiserjev. Za svoje delo je prejel tako nagrado Prešernovega sklada (1979) kot Prešernovo nagrado (1990), je tudi večkratni dobitnik Grumove nagrade, nazadnje za dramo Ekshibicionist (pod psevdonimom O. J. Traven).