Duhovi

V romanu Duhovi, četrtem in sklepnem delu tetralogije Cloaca Maxima, Arsenijević raziskuje osebne in družbene travme sodobne Srbije. Šestdesetletni pripovedovalec, pripadnik »izgubljene generacije«, se po materini smrti znajde v vrtincu spominov na bližnje – sorodnike, prijatelje in znance –, ki so na različne načine odšli iz njegovega življenja in so zdaj le še »duhovi«. V vrsti retrospektivnih pogledov nanje razmišlja o nedavni preteklosti, zadnji vojni, nebrzdanem nacionalizmu, politični represiji, kolektivnem spominu in moralni odgovornosti ter vedno znova tudi o osebni in nacionalni identiteti. Roman, napisan v slogu »novega realizma«, ki razkriva avtorjevo v izkušnji utemeljeno angažirano občutljivost za družbeno resničnost, je vznemirljiv kalejdoskop globoko intimnih zgodb, zgodovinskih fragmentov in drobcev vsakdanjega življenja v postjugoslovanski stvarnosti. Je večplastna in predvsem sveža pripoved o preteklosti, ki se še ni končala in ki s svojo navidezno oddaljenostjo še vedno določa sedanjost.