»Zagozdena v spominjanju je v kadi drsela skozi trenutke let in iskala vez sedanjostjo,« lahko beremo v zgodbi Leonore Flis z naslovom Tišina in prav ta stavek najbolje opisuje srž njene nove knjige kratkih pripovedi. Njihovi protagonisti in protagonistke namreč v pripovednih svetovih tipajo za svojo preteklostjo, iščejo tisto spominsko pot, ki jih bo bodisi pripeljala do pravega odgovora na to, kdo so, ali jim bo pomagala preboleti izgubo oziroma bo osmislila njihovo sedanjost.
Leonora Flis z izjemnim posluhom za slikanje detajlov, ki njene zgodbe oživijo z vonji, barvami in zvoki, pretanjeno opazuje človeška zbliževanja in oddaljevanja ter poslavljanja, pri tem pa se ne izogiba opisom travmatičnih dogodkov. Ti ne zarežejo ostro le v življenja likov, pač pa tudi v tkivo pripovedi in v bralca, saj ga potegnejo iz območja udobja, v katerega bi lahko potonil spričo lepote, ki prežema avtoričine zgodbe – v mislih imamo občutene opise muziciranja ali plesa ali, ne nazadnje, vzdušja družinske oziroma partnerske domačnosti.
