Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1837) je največji ruski pesnik iz obdobja romantike. Je eden od utemeljiteljev sodobnega ruskega knjižnega jezika in še danes velja za največjega ruskega pesnika. Poleg romanov v verzih Jevgenij Onjegin in Zgodba o ribiču in ribi je avtor narodne pesnitve Rustan in Ljudmila, drame Boris Godunov, kratke zgodbe Kraljica Spades in številnih drugih priznanih del. S Puškinom je kakovost ruske literatura in kulture dosegla evropsko. Puškin je potomec zelo stare in ugledne plemiške družine, ki sega od začetke ruske države. Zaradi svoje svobodomiselnosti je imel vse življenje težave s cesarsko cenzuro, policijo in državno represijo ter bil večkrat izgnan v provinco. Bil je »težke narave«, kar devetindvajsetkrat se je znašel v dvoboju, v spopadu s francoskim častnikom pa je bil ubit. Njegova prezgodnja tragična smrt pri komaj 37 letih je bila velika izguba za rusko literaturo. Brez Puškina si težko predstavljamo velike ljudi, kot so bili Turgenjev, njegov učenec in sledilec Gogolj, Lermontov, Tolstoj, Jesenin in vsi kasnejši ruski pisatelji, ki jih je Puškin navdihnil. Pesem, oziroma po Puškinovih besedah, »roman v verzih«, Jevgenij Onjegin, je prvi veliki ruski roman, zgodba o »odvečnem človeku«, značilnem za rusko književnost, o ciniku, nihilistu in fatalistu, ki se ne znajde v družbenih normah svojega časa. Puškinov glavni vzornik je Byron. Zgodba, postavljena v dvajseta leta 19. stoletja, spremlja življenje Onjegina, pripadnika peterburške visoke družbe, arogantnega, sebičnega, nečimrnega cinika, ki ubije svojega edinega pravega prijatelja in izgubi ljubezen svojega življenja po lastni krivdi. Delo je polno sklicevanj na druga literarna in umetniška dela, na sodobno zgodovino, rusko kulturo in tradicijo.
Jevgenij Onjegin je predstavljen v starem prevodu (1881) Ivana Trnskega, priznanega poznavalca verza in metrike. Prilagojen je sodobnemu pravopisu, razlage pa so dopolnjene. Besedilo je pripravil Zvonimir Bulaja.