Glava velike ribe

Enega kličejo Traktor, bil je branilec, zdaj več ne ve, kaj je. Drugi je njegov brat, njegovo božanstvo je Denar. Tretja, med njima, je bratova žena; ona čaka, a med točkami tega trikotnika, na enem od zagrebških obrobij, se bo gotovo kaj zgodilo. S svojim prvim romanom Glava velike ribe Ognjen Sviličić odlično počne tisto, zaradi česar smo vzljubili njegove filme: najde like, jih spremeni v ljudi in pred njimi ne zapre oči. Kraj dogajanja je Hrvaška, čas nedvomno današnji, in tisto, kar Sviličić v njih vidi, tisto, kar na koncu prepoznamo tudi sami, ko trepetamo nad njegovimi junaki, se smejemo in obupujemo – nekdo je zelo podoben nam. Ker je Glava velike ribe eden tistih romanov, ki se ne dogajajo nekomu drugemu. Z zanimivimi prizori in prepričljivimi portreti, subtilnim humorjem in jezikom, ki je hkrati literaren in filmski, Sviličić nam prikaže svet, ki ga omejujejo drobci vojne in vojne kreditov, osvetljen s sijajem nakupovalnih središč in televizijskih zaslonov, na katerih se poje in pleše, joka in preklinja... življenje, ki je preveč znano, da bi bilo tuje. Ko piše o tem, kako smo se spremenili in kdo smo postali, ko premerja, kako daleč je človek od človeka, in Domovina od Nakupovalnega središča, je avtor le navidezno odsoten, le navidezno brez sodbe. To sodbo bomo zagotovo razlagali na različne načine, vendar ne bo dvoma v to, kar jo podčrtuje: to je avtorski podpis Sviličića – človečnost in želja po razumevanju.