Roman Gospa Bovary je mnogo več kot le klasika svetovne književnosti in mojstrovina. Gustave Flaubert je navdih za to delo našel v časopisnem članku tistega časa, kritiki pa so roman pogosto opisovali kot biografijo malomeščanske prešuštnice in epopejo provincialne bede. V resnici pripoveduje o tem, kako vsakdo poskuša živeti svoje sanje, četudi so te uničujoče – kar so Emilijine sanje nedvomno bile.
Ko življenje ni izpolnilo pričakovanj dekleta, ki je odraslo v samostanu, kjer je svojo željo hranila s trivialnimi ljubezenskimi romani, se je njena hrepenenje po razburjenjih utopilo v sivini zakonskega življenja z možem povprečnega duha in skromnih dosežkov. Tako je menila, da njeno življenje ni vredno živeti.
Roman Gospa Bovary s slogom spada v »antiromantični romantizem«. Gre za razkošen zgled pripovednega realizma, izjemno podrobno upodobitev psihologije likov in njihovih značajev, medsebojnih odnosov ter družbenega konteksta, z osupljivimi detajli, podanimi iz perspektive »objektivnega pripovedovalca«.