»To pa ne bo šlo, spoštovani tovariš Dušan, jaz sem profesor filozofije in sociologije, sem politik, ki se ukvarja s kulturno politiko, a nimam ne znanja ne izkušenj z direktorovanjem.« To je bil prvi odgovor Mitje Rotovnika, ko ga je v začetku osemdesetih let poklicalo republiško vodstvo SZDL in mu ponudilo vodenje Cankarjevega doma. Drugega vabila ni več odklonil in na Prešernovo cesto 10 je prišel 1. septembra 1982, star skoraj 40 let, od tam pa odšel 32 let pozneje: 14. oktobra 2014, star 72 let. Na vratih pisarne je pisalo Mitja Rotovnik, profesor filozofije, generalni direktor.
V svojih spominih podoživlja, kako se je v senci istrskih borovcev rodil zlati abonma, kako so na Gradu Strmol večerjali s slovitim Carlosom Kleiberjem. Spominja se koncerta Luciana Pavarottija, za katerega je televizija na Prešernovem trgu naročila montažo najmanjšega možnega ekrančka in je on, seveda, ponorel. Ali kako se je na enem največjih gledaliških projektov, Kralju Learu, ki so ga že tako spremljale same težave, Rade Šerbedžija v vlogi oslepljenega Glostra zmotil v štetju korakov in padel v odrsko jamo. Spominja se svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, tudi svojih kritikov ali nasprotnikov, od najpomembnejših, velikih imen umetnosti in kulture do drobnih, mimobežnih dogodkov. Kako so se recimo v njegovi pisarni oglasili v črno oblečeni mladi ljudje in rekli, da so ga prišli odstavit. In kako se je vse skupaj začelo.