Grešnik na kvadrat

Ko je Feliks Plohl pred tremi leti objavil svojo prvo knjigo Vsi moji grehi, je z njo požel nemalo bralskega in kritiškega zanimanja ter odobravanja, bila je tudi nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec. Ob sočnih in necenzuriranih opisih ter številnih duhovitih in samoironičnih dovtipih so se zadovoljno muzali zlasti tisti, ki med platnicami iščejo žmohtne zgodbe, tako zelo resnične, da se zdijo že skoraj izmišljene. Seveda pa so se med njimi našli tudi tisti, ki avtorju kljub vsej prostodušnosti niso bili pripravljeni verjeti. Dvom jim je vzbujal, najsi bo upravičeno ali ne, že naslov knjige – pisatelj naj vendar v njej ne bi razkril prav vseh svojih grehov. Da bodo prišli na račun tudi slednji, je tu še več Plohlovih grehov, dogajalni čas, v katerem se zgodbe odvijejo, pa je tokrat še bolj razpotegnjen, saj nekatere pripovedi segajo še v avtorjeva otroška leta, najbolj sveža pa v čas neposredno pred njegovim prestajanjem zaporne kazni na Dobu. Če so se zgodbe iz njegove prve knjige brale kot poglavja romana, ki pa si niso sledila v kronološkem vrstnem redu, temveč so v pravcati tarantinovski maniri krožila okoli jedra, preskakovala v času in se tako postopoma približevala osišču avtorjeve komaj verjetne življenjske usode, je Plohlova druga knjiga povsem enosmerna, a zato nič manj izzivalna in razgibana. Uspeh prve knjige in odziv bralcev je prijetno presenetil tudi avtorja, ki pravi, da ga je ta spodbudil k nadaljnjemu pisanju: »Knjiga Grešnik na kvadrat je nastala iz materiala, ki je ostal od prve knjige. Zgodbe sem razdelil na tri sklope, otroške, zgodbe o psih in zgodbe o prostitutkah. Dogajanje se stopnjuje, začne se z majhnimi grehi v otroštvu, ki z odraščanjem postajajo vse večji in na koncu kulminirajo v rop v Praterju. In prav to zgodbo sem prav moral povedati, saj so o tem primeru mediji obširno poročali in pri tem pisali vse mogoče izmišljije. Z zgodbo Prater sem hotel povedati, kaj se je v resnici zgodilo in hkrati opozoriti, da ne gre verjeti vsemu, kar preberemo v časopisih, zlasti ne v tistih, ki so specializirani za fake news.  Da so do izida nove knjige pretekla kar tri leta, je nekoliko kriva pandemija, ki je prinesla organizacijske težave, poleg tega psihično nisem bil pripravljen sesti k računalniku in nadaljevati pisanje. Ko sem se končno lotil dela, je steklo, dokončal sem, kar je bilo za dokončati, lotil pa sem se že pisanja tretje knjige, ki ne bo biografska.«