Gušterov rep

Situacije vsakdanjega življenja, s katerimi smo vsi okoljeni, se na prvi pogled zdijo banalne - pod vsako od njih se skrivajo čustva, živi ljudje z ambicijami, željami, ljubeznimi, strahovi ... Le najboljši pisci uspevajo iz vsakdanjih situacij ustvariti veličastne zgodbe. Ena od takšnih mojstric pripovedovanja je Korana Serdarević, katere zgodbe so napete kot struna, popolno uglašene, odmevajo kristalno jasno in še dolgo odzvanjajo v ušesih bralcev. "Gušterov rep" govori o ženskah in moških, ujetih v svoje vloge, iz katerih se le redki uspejo osvoboditi in uresničiti svoje pravo jaz. Ali so ujeti v labirint birokracije, na tramvaju, ki jih pelje v zagotovljeno smrt ali pa v lastni preteklosti, obremenjeni z vojno ali nesrečo iz otroštva, junaki teh petnajstih pripovedk poskušajo najti svoje mesto v svetu, ki jih sili v nenehno izbiro med neskončnimi možnostmi. Gušterjev rep se lahko ponovno zraste, a travme, ki so jih doživeli, pustijo brazgotine, s katerimi je treba živeti. Temne in optimistične, polne življenja in realnosti, zgodbe Korane Serdarević razkrivajo skrivne svetove naših sosedov, prijateljev, sorodnikov in nas samih. "Še je spala, jaz pa sem odprl okno, stopil čez prag in odšel. V meni ni bilo nič močnejšega od potrebe, da bežim čim dlje stran, da prekinem svoje predolgo ujetništvo, da izdam vse tiste, katerim sem obljubil, da bom ostal, da bom zdržal. Moje noge so bile šibke od preveč sedenja in stanja na mestu, zato nisem tekel hitro, stopala so me pekla in težko sem dihal. A vseeno sem bil vedno dlje. Sedaj je poletje in sonce ne prizanaša. Greje in peče, koža postaja temna in suha, gube se oblikujejo v razpoke. Nič se ne premika in vse je težko. Pred mano je zvito listje in ožgana trava. Kljub temu, če se nagnem bližje k tlom, diši, brni in žge. Danes si obljubljam, da bom to spominjanje, ki me pritiska znotraj misli in me vedno znova sili, da previjam vse trenutke, preprosto zakopal. Izrezal bom to iz sebe in minilo bo, ker je gotovo, da vse mine, da se listje na vročini zvija proti svojemu središču, suši in odpada. In ko bo enkrat izginilo, se bo spet razcvetelo kakšno pomlad."