Hidžra

Saif v avtobiografskem romanu Hidžra (2024) deli življenje na pred in po: pred je njegovo otroštvo v Rawalpindiju, skupaj z ammo Shakeelo, dvema mlajšima bratoma in veliko družino dedka po materini strani, vsi v isti hiši z odprtim dvoriščem, skozi katerega vstopa nebo, z obredom priprave začimb in skupnih družinskih obrokov; po je pri enajstih letih, ko se mama z mlajšima bratoma pridruži očetu, abbi Shabbirju, v Italiji. Po pomeni dve leti čakanja, preden se jim zaradi dokumentov in uradnih kriterijev lahko pridruži. Dve leti, ko je Saif izpostavljen nevarnosti, ker rad pleše, rad kuha, rad češe svoje sestrične, rad počne »ženske« stvari. Toda po je tudi Italija, ponovno srečanje s starši v majhnem Bellunu, daleč od znanih vonjav in prijateljev, polnem snežne brozge in predsodkov. Ko se poln upov na drugačen sprejem vrne v Pakistan, ga sprejmejo kot italijanskega nečaka, ki ne more več zastopati družinskih tradicij. Obe državi se od njega distancirata, ker ni »čist«. Preveč je Pakistanec za Italijane, preveč je Italijan za Pakistance. Postane apolid, ne po svoji volji, brez države, ki bi ga sprejela, in brez družine, ki bi ga priznala: Saif je istospolno usmerjen oziroma, kot ga imenuje abba Shabbir, hidžra, polčlovek, ki mu mora pretepanje to idejo izbiti iz glave. Kako torej pridobiti pravico do samostojne identitete, če je vse, kar človeka določa, etiketa nekoga drugega? Kako vzpostaviti to identiteto? Deček, razpet med dvema kulturama in žrtev dvojnih predsodkov, je odločen, da bo o svojih željah, identiteti in pripadnosti odločal sam.