Iskanje izgubljenega časa II. V senci cvetočih deklet

Prej kot sledenje strnjeni naraciji je branje Proustovih romanov gurmansko doživetje, študij etimologije in umetnostne zgodovine, so obiski oper in izrisovanje družinskih dreves. Psihologizacija likov je izjemna. Osebe se skozi knjige starajo in spreminjajo glede na izkušnje in situacije, v katerih se znajdejo. Obenem se spreminja percepcija protagonista, saj opazi vedno več; laskanje prepozna kot hinavščino in prazno govoričenje, ljubosumje kot pogoj za ljubezen. Za razliko od začetne vznesenosti je proti koncu cikla čutiti nekaj grenkobe, povezane s temeljnim spoznanjem o osamljenosti in nadomestljivosti človeka. Uteha, ki nam jo pisec vztrajno ponuja pa ostane, in to je iskanje čutnih užitkov, hrepenenje po lepoti.