Ivan Tavčar (1851-1923): na valovih življenja

V novi knjigi Urške Perenič spoznamo Tavčarja skozi njegovo življenje in dolga desetletja literarnoustvarjalne poti, začenši s prvimi objavami v šolskih rokopisnih glasilih, prek objav v Slovenskem glasniku v Celovcu do vse resnejših nastopov v Zori in Ljubljanskem zvonu, s katerimi je Tavčar ne samo formalno nasledil Josipa Jurčiča, ampak dejansko postal njegov prvi in edini pravi pisateljski naslednik. Od tod pa je šla ustvarjalna pot »visoškega gospoda« le še navzgor, dokler ni dosegel zrelosti klasičnega realizma ter v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki  v izčiščenem in zrelem izrazu zapel poslednjo pesem duhovni obliki ljubezni, ki je (najbrž) tudi najvišja oblika ljubezni. Ivan Tavčar premišlja in piše, vržen na valove življenja, ki ga nosijo in zibajo, visoko dvigajo in globoko spuščajo, ki glasno hrumijo in tihotno šumijo, da bi se naposled izlili v literarne besede.