Roman pripoveduje zgodbo o mladem semeniščniku Karlu, ki hitro spozna, da so tudi »božji izbranci« pod kožo krvavi kot vsi preostali ljudje. Zoran Šteinbauer nas z mehkim pripovednim tokom popelje v gosti gozd zgodb: prizori iz preteklosti vstajajo v sedanjosti pa tudi sedanjost sama skriva podobe, ki samo čakajo, da jih v svojo pripoved vplete tenkočutni pripovedovalec. Šteinbauerjev slog je podoben pesniškemu; roman tke iz krhkih, skrbno izbranih besednih niti. »Izgubljeni gozd« ne nosi zaman takšnega naslova: branje je podobno sprehodu skozi neznano pokrajino, kjer se senca dreves nad sprehajalcem izmenično redči in zgošča ter tako zdaj skriva zdaj razkriva njene skrivnosti.
Mlademu semeniščniku Karlu se življenje obrne na glavo, ko ga starejši pater povabi k »Janezovemu očiščevanju«, nekakšni molitvi za izbrance. Kljub velikim besedam, s katerimi je ovenčana, je ponudba zelo neduhovne narave. Odkritje ga močno pretrese. Karel zapusti semenišče in se zateče v gozd svoje mladosti. Med premlevanjem zgodb spozna ljubezen svojega življenja, ki ga, kljub žalostno kratki dobi, ki jima je namenjena, globoko zaznamuje. Za svojo nesrečo bi rad našel krivca, toda ko po mnogih letih ponovno sreča patra, zaradi katerega je moral zapustiti semenišče, spozna, da je sposobnost odpuščanja ena največjih vrlin. Karla življenje pogosto postavlja na preizkušnjo, vendar se ne vda. V sebi nosi moč, da v vsaki, še tako grobi ali boleči izkušnji, prepozna skrito lepoto.