Izviri in smisel ruskega komunizma

Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948) je eden največjih ruskih mislecev in filozofov moderne dobe. Bil je izjemen pričevalec Duha, rodoviten pisec in avtor številnih knjig, med katerimi so: Filozofija in svoboda (1911), Duh in resničnost (1937), Ruska ideja (1946). Leta 1922 so ga izgnali iz Sovjetske zveze, zato se je nastanil v Parizu, kjer se je naprej udejstvoval tako na filozofsko-teološkem področju kot s pisanjem knjig. Bil je velik poznavalec zgodovine, iz katere je znal razbirati znamenja za prihodnost. Tako je npr. že leta 1907 v enem svojih člankov zapisal, da bodo v Rusiji, če bo prišlo do velike revolucije, zmagali boljševiki. Pričujoče delo Izviri in smisel komunizma tako stoji na pomembnem križišču ruske in tudi svetovne misli. V duhovnozgodovinskem kontekstu nam prikazuje dejansko zgodovino idejnih spopadov in stališč v Rusiji pred oktobrsko revolucijo, ki so tlakovala pot zmagi boljševikov po njej. Čeprav se je avtor sprva navduševal nad marksizmom, je kmalu prišel do spoznanja, da marksizem ne naslavlja in ne more odgovoriti na človekova duhovna vprašanja. Človeka potaplja v brezosebni kolektivizem, ki je neke vrste nadomestna religija in kot tak demoničen. Berdjajev temu nasproti postavlja »lastno« vizijo človeka, ki prek bogoiskateljstva (tu sta nanj še posebej vplivala Dostojevski in Solovjov) človeka nagovarja v duhovni globini. Njegova personalistična filozofija se namreč osredotoča na vprašanja človeka, osebe, svobode in bogočloveškosti. Šele ko človek sploh občuti potrebo po odrešenju, lastni ozdravitvi, se lahko zgodi veliki duhovni premik, poboženje človeka, ki je tista najgloblja sprememba, ki bo v nasprotju z vsakršnim –izmom v ospredje postavila Duha. Resnična revolucija je smiselna samo, če se zgodi v človeku samem in ne na bojnem polju.